Strip-Tease #01: Watchmen

Pisec / Risar: Alan Moore / Dave Gibbons
(1986-1987, 12 številk, DC Comics)

Blef: Mortis


MOOROV MINDFUCK

Alan Moore je danes med najbolj cenjenimi stripovskimi pisci. Njegova dela so razpoznavna, oboževana in nenazadnje kultna. Britanski pisec se prvič pojavi kot urednik fanzina Embryo daljnega leta 1970. Peta cifra Embrya vsebuje prvo (in zadnjo) številko ZF stripa 'Once There Were Daemons'. Do leta 1980 spiše in izriše kar nekaj stripov objavljenih v različnih fanzinih in stripovskih revijah pod psevdonimi Curt Vile in Jill De Ray, nakar se pojavijo njegove zgodbe v stripu Dr. Who (#35-38, 40-43) z Davidom Lloydom. Njegove krajše zgodbe začno objavljati pri ugledni britanski stripovski založbi Egmont Fleetway v svojem paradnem konju 2000 A.D. Alan Moore je do leta 1984 že spisal ogromno zgodb, sodeloval pri različnih založniških hišah (Marvel, Dark Horse), izdal single s svojim bendom 'Sinister Ducks', ki je vseboval dva komada: 'March of the Sinister Ducks' in 'Old Gangsters Never Die'. Notranji 'booklet' je vseboval 8 stranski strip 'Old Gangsters Never Die'. Pri tem projektu si je nadel psevdonim 'Translucia Baboon’.

Alan Moore Dave Gibbons

Leta 1984 se pojavi pri ameriški založniški hiši DC Comics in prevzame moč peresa nad stripom, ki je počasi tonil - Swamp Thing (prva številka nastane leta 1972 -Len Wein/Berni Wrighston); le-ta omogoči Mooru ogromno manevrskega prostora. Risarja Stephen Bissette in Rick Veitch z Moorom ustvarita nekaj nepozabnih številk. Nekatere izmed njih so: The Anatomy Lesson, A Time Of Running, By Demons Driven in - meni osebno - izjemna številka The Sleep Of Reason v kateri se Moore izkaže za vrhunskega pisca. Swamp Thing se dvigne iz povprečnosti in o njem se začne govoriti. O tem je pričala tudi prodaja. Leta '85 se zgodi Miracleman (Eclipse Comics), ki zopet potisne strip naprej ter z njim že zapluje proti resnejšim vodam. Končno se stripovska industrija sooči s poštenim viharjem, ki ga prinese Watchmen leta '86, ki je namenjen tokratnemu opisu. Alan Moorov opus obsega ogromno odličnih del. Tu bi naštel le nekatere izmed njih: zgoraj omenjeni Miracleman (Watchmen v kali), The Ballad Of Halo Jones, Batman: Killing Joke, V For Vendetta, Twisted Times, Skizz, A Small Killing, Brought To Light, From Hell, Promethea, Glory, Tom Strong, Top Ten...

SUPERJUNAŠKA DEKADENCA

V današnjih stripovskih herojih že zasledimo motive v psihološkem ozadju, njihove dileme ob soočanju s svojo superjunaško osebnostjo, smo priča globljim osebnostim in nekatere izmed njih se že prevesajo v shizofrena stanja. Če bi se znašli na slovenskih tleh...emmm -- na slovenskem nebu, bi bili priča masovnemu navalu na $miljanove instant-delavnice osebnostne rasti. Morilska prodaja $-manovih junaških 'turbo-ego-zuppaa-pump' 'kazet' bi strmo narasla. Nebo bi preplavile leteče razustniške samosugestije podkrepljene s krepkimi TUC-TUC-TUC rifi in od poslušanja le-teh bi verjetno tudi sami poleteli, odleteli. No, saj ne. A leta 1984 je bilo drugače. Ameriški strip se je izogibal superjunakom, ki bi imeli psihološke probleme, ki bi delovali po nekem globljem etično-moralnem kodeksu, imeli širši spekter človeških emocij in bili politično nekorektni. Vse naštete mezge je bilo le toliko, da je upravičilo zgodbo - skoraj nič. Nekje še manj. Ta črno-bela delitev na dobro in zlo je bila kot taka stripovski superherojski postulat - trdno zasidrana v superherojskem kozmosu. Ti so posedovali supermoči s katerimi so reševali svet pred prihajajočo super-pogubo in basta. Jebeš vest in jebeš krivdo, kaj ti sploh bo, če obvladaš 'super power kick' in 'vatreni pogled' (čeprav bi vseeno izpostavil nekaj junakov, ki so v času cenzure (CCA) imeli jajca, da so celo razmišljali: Spider-Man, v nekaterih primerih Superman, Batman. In, mimogrede, ravno CCA-Comics Code Authority – stripovski Veliki Brat - je bila tista, ki je avtorjem omejevala svobodo pri ustvarjanju. Ta Super-limonada za otročaj je postala pusta, siva in vedno bolj najedajoča. Starejši bralec se enostavno ni mogel predati zgodbi. A ne razumeti napak, to ni obsojanje, saj so stripi navsezadnje v otrocih in mladini prebujali čudenje nad svetovi in jim celo oblikovali moralni čut. Le za bralca z večjim apetitom je bilo vse manj prostora. In tu vstopi Watchmen. Alan Moore in ilustrator Dave Gibbons obrneta stripovsko industrijo na glavo. Ves stripovski mainstream s svojo trenutno super-navlako se pogrezne. O Watchmenu se govori, o njem se polemizira, Watchmen postaja kult, rodi novo sceno, vrže novo luč na stripovsko (sub)kulturo. Kaj je porušilo tako trden koncept, ki se je ustoličil v več kot petdesetih letih? Najprej so tu netipični superjunaki, saj ne spadajo v 'übermenschlichovsko' kategorijo, nak, to so navadni ljudje, ki so se v nekem trenutku svojega življenja znašli v kriznih, stresnih situacijah. Kostumi in maske se v njihovih življenjih znajdejo nenamerno, nekateri so celo prisiljeni spremeniti identiteto. Tudi nesreče, v katere zapadejo, povzročijo spremembo v mišljenju in samovpraševanje o smislu svojega namena, obstoja.

RECIKLAŽA LEGEND

Gibbons in Moore sta pri sestavljanju koncepta prišla na idejo, da bi v svoji zgodbi uporabila že obstoječe karakterje, ki pa so že prešli v pozabo. Zaprašene junake, katere je ustvaril oz. soustvarjal Steve Ditko (poleg Stan Lee-ja sokreator Spider-Mana), sta malenkostno predelala, jim vdahnila svežino in postavila v nov prostor. Blue-Beetle, The Question, Captain Atom, Thunderbolt so imena ki nam ne povedo dosti, a marsikateremu ameriškemu stripovskemu navdušencu prebudijo nostalgične občutke. Ti liki (ki so nastali pri Charlton Comics, a je DC kasneje odkupil pravice zanje) so bili nekakšna osnova, seme iz katerega so vzkalili novi, kanček predelani. Rorschach (eden izmed najinteresantnejših karakterjev) je nastal iz Ditkojevega Mister A, Captain Atom postane Dr. Manhattan, itd. Novo izpeljani liki so logična posledica Moorovega gnetenja teh obstoječih karakterjev.


KOMEDIJA IN TRAGEDIJA

Zgodba se prične z umorom superjunaka, a to je le prvi, kdo bo naslednji? Outro v katerem spoznamo umorjenega heroja 'The Comedian-a', nato Roschacha na kraju dogodka, njegova opazovanja, ki si jih beleži v dnevnik (pomemben faktor, predvsem na koncu), postavi temelje, zgradi močno strukturo in idejo iz katere zgodba kasneje raste. A to ni vse, večplastnost zgodbe se kaže v strukturi sami. Sekvencioniranje dogodkov ni skoraj nikoli enodimenzionalno. Paralele so boleče očitne. Mikrokozmosi, ki so tako mojstrsko vstavljeni, so vredni ponovnega prebiranja in poglabljanja v določene dele. »Tales of the Black Freighter« je ena izmed teh paralel. Ta strip o piratski ladji, ki 'žica' nove pirate za plovbo v Pekel se v originalu pojavi l. 1960. Kot podzgodba, ki koherentno tvori paralelo z glavno zgodbo (in tudi sama zase je mojstrstvo brez primere), se pojavi v tretji številki Watchmena. Moorov pronicljiv občutek za psihologijo maskirancev seže v same korenine in ničesar ne prepusti naključju – popolna kontrola nad vsemi plastmi zgodbe vzbudi strahospoštovanje in čudenje. Kadriranje je zopet zgodba zase, tako elastičnih, fluidnih prehodov preko teksta, dialogov, slike, barv in postavitve stripovski svet še ni videl. Risba narekuje tempo tekstu in obratno. Ta dihjemajoča notranja ritmika sili k razmišljanju, sestavljanju koščkov, ki tvorijo večjo sliko. In ti mikrokozmosi, podani skozi več facet, so hkrati tudi kontrapunkti (v primeru Adriana ki izjavi »Troubled by dreams lately, of swimming towards« in takoj zatem »No, it doesn't matter, it's not important!«. Tu lahko razberemo, da gre za Adrianove sanje, za njegovo plavanje proti ladji 'Black Freighter' (hkrati preko zgodbe 'Black Freighter' orisuje njegova notranja stanja, a ne samo njegova – tudi stanja vseh ostalih). In tudi v resničnosti je Adrian na poti v pekel (znotraj samega sebe).

<-- Slika1. <-- Slika 2. <-- Slika 3.

Slika 1 - Aleksander Veliki je Adrianova inspiracija za njegov utopični imperij.
Slika 2 - Tales Of A Black Freighter - Zgodba v zgodbi; pomemben del pri sestavljanju mozaika.
Slika 3 - Dr.Manhattnov odmik na Mars nam na pretresljiv način omogoči vpogled v delovanje njegovega miselnega ustroja in zavesti. Še eden (izmed mnogih) vrhuncev v zgodbi.

Teme, v katerih kar mrgoli referenc na hladno vojno, destrukcijo v Nagasakiju, na vprašljivost absolutne politične moči, o zatajenih seksualnih frustracijah, socialnih, ekoloških, moralnih, filozofskih dilemah, so zopet svet zase. Rorschachovo otroštvo, Dr. Manhattnovo dojemanje stvarstva in iskanje svojega smisla na Marsu, Adrian Veidtova obsedenost z močjo, znanostjo in zagledanostjo vase, prepletanje simbolike, prepoznaven okrvavljeni 'smiley' in še ogromno drugih (pod)zgodb, ki se na koncu zlijejo v vrhunski zaključek (trafikar, prodajalec ur, deček ob hidrantu, ki prebira strip,...) skupaj tvorijo razburljivo potovanje po bralčevem lastnem umu. Opisovanju same zgodbe sem se izognil namerno, saj je Watchmen take sorte delo, za katerega je bolje, da veš čim manj. Presenečenje je toliko večje... in slajše ;)

KAJ SLEDI?

Naslednje leto (2005) izide film Watchmen pod režisersko taktirko Darren-a Aronofsky-ja ( (Pi, Requiem For A Dream)! Komentar ni potreben, saj če filma poznate, potem se boste strinjali, da je ideja v pravih rokah. Osebno nestrpno pričakujem Dez Vylenz-ov dokumentarec 'THE MINDSCAPE OF ALAN MOORE', zgodbo Northamptonskega magusa, ki je bil premierno (če se ne motim) predvajan oktobra 2003 na filmskem festivalu v San Franciscu.

Kasnejši pripis: Daren Aronofsky se je odpovedal režiji, saj je prišlo do nekaterih zapletov in njegovo vlogo je prevzel Paul Greengrass.


<-- MINDSCAPE OF ALAN MOORE

POST MORTEM

Še dolgo zatem, ko odložite strip, bo Watchmen odmeval, izzival, grizel in vrtal znotraj vas. Zagrizel je v Batmana tri leta kasneje in ga poslal v PB Arkham, Črno Orhidejo (Black Orchid) leta 1991 brutalno umori; ostali superjunaki obnemijo, saj se je največja katastrofa usula nanje – bojijo se lastnega izumrtja, izumrtja njihove super vrste (superjunaškega žanra), za katero so se borili ve te dekade in kar je še huje – katastrofa je prišla od spodaj, od tistih nad katerimi so leteli. Nekaj je bilo potrebno storiti, morda vsaj malo odrasti?
Skratka – MINDFUCK!

STRIP-TEASE #02: HellBlazer & Vertigo

Pisec / Risar: Jamie Delano / John Ridgway
(1987- , #01 - 02, DC Comics)

Blef: Spektrum (nov.2004)


Opozorilo: prihajajoči film Constantine (2005) v katerem bo Keanu Reeves igral Johna Constantina nima nobene zveze s tem Constantinom. Resda je 'holy-wood' imel svete namene s predelavo stripa v film, a njihov John ima črno čupo, je plastično umeten, vidi duhove, je AMERIŠKI okultist, je... ehmm, pač, 'badassmuthafucka'. Pazite se ga! In sodeč po Warren Ellisovih besedah, ki je spisal 11 cifer Hellblazerja, je scenarij poln lukenj in plehek (dobil ga je v vpogled). Poleg tega si je režiser zamislil, da sploh ni vredno omenjati Jamie Delanoja in Garth Ennisa, ki sta Johnu preko peresa vdihnila dušo. In kdo je ta skrivnostni režiser? Eh, ni vreden omembe...


SOME SUPER-SMALL HISTORIC FACTS...

Kako naj bi se identificiral s Spider-Manom, Capt. America, Hulkom, X-Meni, Supermanom in ostalimi 'superjünci'? No ja, v mrtvi opitosti bi si še zaželel, da bi imel kakšne moči, s katerimi bi lahko nategnil in podaljšal 'kito' (kot jo lahko Reed v Fantastic Four), a to je samo skrita želja in na zaprašeni polici leži najnovejši 'ultimate fantastic penis enlargement' – deereeekt iz ebaya! Ne, ne morem se – eno so otroški svetovi v katerih čudenje nadomesti cinizem, drugo je sivi vsakdanjik v katerem malce starejši in še starejši ter upokojenci svoje superjunaštvo nadomestijo z viagro, testosteronom, pornografskimi revijami, internetom, cvilečimi gumami, s pisanjem inteligentnih rekov na vrata javnih stranišč, s sodomo in gomoro in drkaškimi maratoni.


No ja, če dobro premislim, se ne čudijo samo otroci. Pustimo cinizem na strani. Navsezadnje v superjunaških stripih za mlajšo populacijo ni besedic na F, K, P, in ti superheroji v otrocih sprožajo domišljijo, jih celo poučujejo in jim na nedolžen, naiven način prikazujejo razliko med slabim in dobrim (Alan Mooru uspe ustvariti strip Tom Strong, ki vse te elemente vsebuje: čudenje, močan občutek za pustolovščino, lahkotnost dialogov, humor, retro občutek, ki pa je posodobljen in že prva cifra Tom Stronga (izhaja pri America's Best Comics) je tako sveža, rahlo obarvana z Jules Vernom, da je bila razglašena za najboljšo prvo številko – Best First Issue. Nastanek Tom Stronga je dobesedno 'mavričen'.

Tom Strong - Legendarna prva številka, ki ne odide iz spomina. Alan Mooru je ponovno uspelo vdihniti nedolžni šarm iz Zlate stripovske dobe.

In tu je Superman, ki je v Ameriško zavest vstopil nekje pred drugo svetovno vojno (1983), to je bila prva doba stripa, v drugo dobo (v poznih petdesetih) vstopi DC z revitalizacijo Supermana, Batmana in ostalih ter nastanek Marvela v 1961 z Fantastic Four (predtem znan kot Timely Comics ustanovljen v 1939), tretjo mejo zarisujejo nekateri z Frank Millerjevim Daredevilom oz. Alan Moorovim Marvelmanom v osemdesetih.

Frank Millerjev Daredevil od 151 cifre dalje predstavlja prelomnico med drugo in tretjo dobo ameriškega stripa.

Tudi Moorov Miracleman štejemo za prelomno obdobje.


To so bili začetki, prvi opozorilni znaki, da se strip prebuja iz svojega okostenelega sna. V 80-ih in začetku 90-ih smo bili priča mračnejšemu postmodernizmu in z Gibsonovim Neuromancerjem se v stripu pojavi močan kiberpanskovski pridih. V četrto dobo ameriškega stripa po mojem mnenju vstopimo s pojavom Vertiga, o katerem nekaj vrstic dalje.

Superman - čudežni deček iz Kryptona je hitro postal ameriški simbol (pojavi se celo na poštnih znamkah) in tako je še danes. DCjev 'novi' Superman je zrelejši, temačnejši in večplastnejši. V času nastajanja tega članka je v Ameriki že na policah 208 cifra, ki jo 'obdeluje' Brian Azzarello (100 Bullets) in izrisuje Jim Lee. Zgodba je privlačna, Superman je posodobljen in prirejen za moderne čase, se lepo vklaplja v sodobno družbo in skupno vzeto predstavlja zelo dobro bralno izkušnjo. Komik Seinfield se z animiranim Supermanom druži, posluša njegovo tarnanje in se krohota njegovi naivnosti. Supermana vidimo v drugačni luči – skozi drugačno oko, oko komika ;).Tako je danes. In čeprav pričujoči tekst na hipe smrdi po zagrenjenem cinizmu, še to ne pomeni, da preziram superjunaštvo. Saj ne, a za starejši stripovski kader je bila v tistem času suša. Vsenaokoli le maske in pajkice, revitalizacija superjunakov je bila krvavo potrebna – in to za vse generacije; hvalabogu se lahko Slovenija pohvali s svojim Disneyem - Miki Mustrom, Lavričem, Kociprom, Bertoncljem, Stripburgerjem in Mladino ter Bonellijevo serijo stripov v odličnem 'južnem' prevodu: Zagor, Marti Misterija, Dylan Dog, Nathan Never, Alan Forda, itd. S superjunaki je danes povsem drugače.


Prva številka Batmana, pred kratkim ukradena; ne vprašajte koliko je vredna.



*

John Constantine vstopi v svet stripov daljnega leta 1987 (predtem se je pojavljal le kot nekakšna senca v stripu Swamp Thing), kar je posledica DC-jevega premlevanja koncepta, ki naj bi prevetril trenutno stripovsko sceno v Ameriki. Šest let kasneje ('93) se rodi DC-jev novi oddelek VERTIGO, ki se je specializiral za izdajo 'drugačnih' stripov, stripov in grafičnih novel, ki močno odstopajo od zakoličene superjunaške sheme.

Hellblazer, Swamp Thing vol. 2, Animal Man, V For Vendetta, Shade-The Changing Man in ostali so skrbno pripravili teren, ugnetili drugačno pokrajino, ki je vsebovala polno pasti v obliki osebnih psiholoških dram za prihajajoče protagoniste. DCjev univerzum dobi novo razsežnost, ki pa se ni ujemala z že obstoječo. Superjunaki, razen nekaterih izjem: Batman, Black Orchid, ki občasno pokukajo v Vertigov kozmos, so z novodonošenčkom nekompatibilni. Kajti v tem nesterilnem svetu vladajo bolezen, smrt, odpadki, izgubljeni ideali, zamašeni odtoki na straniščih, smrad postanega urina, zlorabljeni otroci, itd. Novi protagonisti živijo v njem, čutijo iste strasti, čustva in bolečino kot ljudje, se starajo in tudi umrejo, ker so ljudje. Da, umrejo, zblaznijo ali pa so brutalno umorjeni. Misel na pobeg jim ni tuja, samomor je za nekatere vedno bolj privlačna opcija. Kasnejši Preacher (Garth Ennis) in Transmetropolitan (Warren Ellis) sta lep primer zaključene serije. Zgodba je dokončana – ima začetek in svoj konec. In prav je tako.

Na začetku... Danes...


Constantin v vsej svoji (kompleksni) lepoti :)


S to novotvorjeno sfero in njegovimi protagonisti se lahko (končno) celo identificiramo.
In ravno Hellblazer je tisti, ki radikalno vstopi v ta neraziskani teren.

DCjev oddelek Vertigo - alternativa tipično ameriškim superjunaškim stripom.

Tu ni nikakršnih izmišljenih svetov, v katerih očitno ni potrebno opravljati straniščnih zadev, ne, tu je London v poznih osemdesetih s svojim utripom, s svojo underground sceno, s svojimi pubi, z angleško patriotsko gologlavostjo, ki ob nacejanju in vzklikanju »oi, oi, oi« svoj patriotizem izživlja na Londonskih ulicah, pedrih, in se hkrati glasno prepira o najljubšem nogometnem moštvu. Tu je Thatcherjeva, tipična angleška politična mora, tu je pank, uporništvo, droge, fuk, kri in sperma oziroma dosti krvi in še več sperme ter seveda magija. Aleister Crowley je tu ustvaril kult, zasejal Telemo in prvič zaslutil Thotha. V teh porodnih krčih tretje stripovske dobe so prihajale nove ideje, novi pisci, ki so prav tekmovali v 'odfukanih' idejah. Naj samo omenim škota Grant Morrisona, katerega 'odfukanizem' si zasluži prav poseben esej. Ni kaj, devetdeseta so bila zelo burna, polna eksperimentiranja s stripom in grafičnimi novelami. In danes ni nič drugače, le ideje so se malo umirile, stekle s tokom, se nekako ustalile. 'Odfukanizem' je še vedno tu, a za moje pojme znosnejši (to ne velja za Grant Morrisona ;)). Vertigo je lani ('03) praznoval svojo deseto obletnico 'peresa in risbe na robu'. In za seboj ima nekje 150 serij (verjetno lažem, a nekje toliko jih poznam). Letos decembra bo Hellblazer stopil v dvestoto cifro! Čestitke, upam le, da jih bo vsaj še toliko. Moje mnenje: Vertigo (še vedno) ostaja najboljša stripovska založniška hiša čez lužo poleg vedno boljšega Avatarja (o katerem drugič). Marvelov oddelek MAXX je nekaj podobnega Vertigu (a tudi o tem drugič) Aha, Vertigo ima nekaj skupnega s Hitchcockovim Vertigom. Kaj le? To prepustim vam ;)


MUMUS... MACUS... SODDIN' WHAT?

Je kdo slišal za punk skupino v poznih 70-ih MUCOUS MEMBRANE? Verjetno ne. Nekateri kritiki so jo oboževali in ji v hipu pripisali kulten status. Ne toliko zaradi zajedljivega punkovskega rifanja samega temveč zaradi skrivnostnega angleškega pevca vedno zavitega v dim. Zanj so se širile govorice, da je Crowley svoje dobe, le bolj zahrbten, za nekatere je bil skoraj svetnik, poln karizme, utelešenje poguma in človečnosti. Spet drugi, ki ga osebno poznajo, trdijo, da je druženje z njim nevarno. A daleč najboljša izjava je izjava njegovega očeta, ki se ob omembi svojega sina le kislo sprdne in s prezirom sikne: »John je slepar, ceneni in kičast slepar!« In prav ima, a prav imajo tudi vsi drugi.

Ponošen, izpran, umazan plašč in Silk Cut 'meka kutija' – zaščitni znak Johna Constantina, razvpitega angleškega okultista, ki je dve leti preživel v smetnjakih zaradi neuspelega poskusa eksorcizma. Okultist, ki je naredil napako zaradi zagledanosti vase in svoje arogance, je zdaj ujetnik tistih, katere je izdal. Preganjan z dušami umrlih, kateri težijo njegovi vesti, skuša neprestano pobegniti pred njihovimi prozornimi obrazi. Temačni rituali, obsesije z okultizmom, seksualnostjo, žrtvene mačke, punk v vsej svoji grobosti, Silk Cut, sile podzemlja, strast, temačna preteklost, preganjavica z duhovi umrlih, vse to je J.C. – in še veliko več. Stephen King, Clive Barker in Aleister Crowley na steroidih. John Constantin je 'bastard', je simbol antijunaštva. Ni superjunak, je le toliko superjunaški, kolikor smo vsi, kadar gre za lastno rit. In ne vprašajte ga za mamo, saj vam bo hladnokrvno odvrnil (spoiler, spoiler!!!), da jo je ubil. Pa ne resno, mama je umrla med njegovim rojstvom ;).


ROOTS

Je morda Alan Moore, Constantinov oče, slutil, da bo John postal takšen underground fenomen? Zanimiv je preplet Moorove fikcije, ki je trčila skozi vrata v nekem pubu, kjer je pisec ravnokar gnetel Johnov karakter; nenadoma vstopi v lokal možakar, ki je bil kopija Moorovega umišljenega protagonista. Spogledala sta se in obiskovalec se mu nasmeji ter pomežikne. Moora je v tistem trenutku zmrazilo in potreboval je nekaj minut, da se je umiril. In John Constantin se je rodil...

Predtem Jamie Delano ni bil ravno znan. Britanski pisec, ki se je nenehno zakajal, opravljal raznorazna dela, med drugim je bil tudi taksist in nekje pri osemindvajsetih se mu je posvetilo da bi bil rad pisec, a moral je počakati še dobro leto, saj so ga uklenili zaradi zadetosti. Končno ga je nekdo predstavil Dcju in prevzel je serijo HellBlazer.

Delanova poetična proza in oster občutek za globljo resničnost, kateri ne pritičejo naši zelo omejeni čuti, se 'ustripi' v John Constantinovem HELLBLAZERJU s katerim britanski pisec pretrese vso industrijo; tako izpiljenega, subtilnega, visoko literarnega teksta v stripih nismo bili vajeni. Naenkrat gledamo skozi Constantinove oči, z njim dihamo, čutimo, vonjamo. Njegovi monologi, ki oblikujejo svet okoli njega so prodorni, trpki, na hipe surovi in predvsem živi. Delanojeva karakterizacija je brez primere. In če se prebijemo skozi prvih deset cifer, ki se usločajo pod težo vrhunske angleške proze, ko dojamemo notranji ritem, smo na konju. Zelo dobro poznavanje angleškega jezika je zatorej nadvse zaželjeno (z uporabo slovarja seveda ;)). Risar John Ridgway odlično ujame Londonsko atmosfero, temačnost v ozračju in grotesknost trpečih obrazov. V prvih treh cifrah izvemo za skrivnostno lakoto, ki se razširi po Londonskih ulicah. Ne gre za tipično lakoto, temveč za tiste vrste lakoto, ki se hrani z našimi obsesijami, z našimi odvistnostmi. In tu je Gaz, narkoman in Johnov prijatelj, ki se je ravnokar vrnil iz Indije in s seboj pripeljal roj insektov. V Indiji se namreč ni mogel upreti Sudanskemu pohabljencu (na katerega naleti), nečemu, kar je bilo v njem, izžarevalo v njegovih vročičnih očeh. Nekaj divjega, živega, pulzirajočega je strmelo vanj, ga vabilo k sebi. Sudanski mutec brez jezika ga omreži, uroči in Gaz ga vzame s seboj v najeti ščurkoplazeči apartma, kjer se na vse kriplje upira mrakobni sili, kar na koncu le zlomi njegovo voljo in takrat se odloči za eksorcizem. Tu se zatakne... Si že kdaj slišal mutca, ki želi zakričati? In ta neslišen krik razpara trup nakar se usuje tisoče insektov...

Kader ob katerem se z zadržanim dihom ustaviš...

S poznavanjem magije Gazu uspe ustekleničiti duha, a kaj kmalu se spet pojavi problem. Skušnjava je premočna. John preko namigov iz hipnoze hitro upreže svoj instinkt, ki ga vodi v Afriko na psihedeličen trip z žvečenjem neke korenine. V tej zadeti lucidnosti uvidi rešitev, ki ga pripelje do samega legla...

Papa Midnite', ki ga spoznamo kasneje, je mogočen afriški šaman-'voodooist' v New Yorku, ki vodi nelegalne podzeme igre, kjer se poraz konča s smrtjo in kjer kroži krvavi denar, je Johnov naslednji kontakt. Z njim skujeta načrt...

FRIENDLY FEAST

V drugi cifri podnaslovljeni 'A Feast Of Friends' dobimo majhen vpogled v Johnovo preteklost – v njegovo moro, ki se je zgodila v Newcastlu. Izpeljava načrta privede do odličnega zaključka, ki nas na koncu pusti odprtih ust in nam prebudi lakoto po razmišljanju. Če je mnemoth resničen na neki abstraktni ravni (kar lahko trdimo, če se poglobimo v samo idejo prvih dveh številk), potem bi si želel, da bi John resnično obstajal.

Lakota, ki vam na koncu prebudi tek po peklenski požrtiji je neznosna. Le zagrizite, pa čeprav ste vegetarijanec in se vam misel na horseburger ali zamaščeni burek še tako zelo gnusi...