STRIP-TEASE #02: HellBlazer & Vertigo

Pisec / Risar: Jamie Delano / John Ridgway
(1987- , #01 - 02, DC Comics)

Blef: Spektrum (nov.2004)


Opozorilo: prihajajoči film Constantine (2005) v katerem bo Keanu Reeves igral Johna Constantina nima nobene zveze s tem Constantinom. Resda je 'holy-wood' imel svete namene s predelavo stripa v film, a njihov John ima črno čupo, je plastično umeten, vidi duhove, je AMERIŠKI okultist, je... ehmm, pač, 'badassmuthafucka'. Pazite se ga! In sodeč po Warren Ellisovih besedah, ki je spisal 11 cifer Hellblazerja, je scenarij poln lukenj in plehek (dobil ga je v vpogled). Poleg tega si je režiser zamislil, da sploh ni vredno omenjati Jamie Delanoja in Garth Ennisa, ki sta Johnu preko peresa vdihnila dušo. In kdo je ta skrivnostni režiser? Eh, ni vreden omembe...


SOME SUPER-SMALL HISTORIC FACTS...

Kako naj bi se identificiral s Spider-Manom, Capt. America, Hulkom, X-Meni, Supermanom in ostalimi 'superjünci'? No ja, v mrtvi opitosti bi si še zaželel, da bi imel kakšne moči, s katerimi bi lahko nategnil in podaljšal 'kito' (kot jo lahko Reed v Fantastic Four), a to je samo skrita želja in na zaprašeni polici leži najnovejši 'ultimate fantastic penis enlargement' – deereeekt iz ebaya! Ne, ne morem se – eno so otroški svetovi v katerih čudenje nadomesti cinizem, drugo je sivi vsakdanjik v katerem malce starejši in še starejši ter upokojenci svoje superjunaštvo nadomestijo z viagro, testosteronom, pornografskimi revijami, internetom, cvilečimi gumami, s pisanjem inteligentnih rekov na vrata javnih stranišč, s sodomo in gomoro in drkaškimi maratoni.


No ja, če dobro premislim, se ne čudijo samo otroci. Pustimo cinizem na strani. Navsezadnje v superjunaških stripih za mlajšo populacijo ni besedic na F, K, P, in ti superheroji v otrocih sprožajo domišljijo, jih celo poučujejo in jim na nedolžen, naiven način prikazujejo razliko med slabim in dobrim (Alan Mooru uspe ustvariti strip Tom Strong, ki vse te elemente vsebuje: čudenje, močan občutek za pustolovščino, lahkotnost dialogov, humor, retro občutek, ki pa je posodobljen in že prva cifra Tom Stronga (izhaja pri America's Best Comics) je tako sveža, rahlo obarvana z Jules Vernom, da je bila razglašena za najboljšo prvo številko – Best First Issue. Nastanek Tom Stronga je dobesedno 'mavričen'.

Tom Strong - Legendarna prva številka, ki ne odide iz spomina. Alan Mooru je ponovno uspelo vdihniti nedolžni šarm iz Zlate stripovske dobe.

In tu je Superman, ki je v Ameriško zavest vstopil nekje pred drugo svetovno vojno (1983), to je bila prva doba stripa, v drugo dobo (v poznih petdesetih) vstopi DC z revitalizacijo Supermana, Batmana in ostalih ter nastanek Marvela v 1961 z Fantastic Four (predtem znan kot Timely Comics ustanovljen v 1939), tretjo mejo zarisujejo nekateri z Frank Millerjevim Daredevilom oz. Alan Moorovim Marvelmanom v osemdesetih.

Frank Millerjev Daredevil od 151 cifre dalje predstavlja prelomnico med drugo in tretjo dobo ameriškega stripa.

Tudi Moorov Miracleman štejemo za prelomno obdobje.


To so bili začetki, prvi opozorilni znaki, da se strip prebuja iz svojega okostenelega sna. V 80-ih in začetku 90-ih smo bili priča mračnejšemu postmodernizmu in z Gibsonovim Neuromancerjem se v stripu pojavi močan kiberpanskovski pridih. V četrto dobo ameriškega stripa po mojem mnenju vstopimo s pojavom Vertiga, o katerem nekaj vrstic dalje.

Superman - čudežni deček iz Kryptona je hitro postal ameriški simbol (pojavi se celo na poštnih znamkah) in tako je še danes. DCjev 'novi' Superman je zrelejši, temačnejši in večplastnejši. V času nastajanja tega članka je v Ameriki že na policah 208 cifra, ki jo 'obdeluje' Brian Azzarello (100 Bullets) in izrisuje Jim Lee. Zgodba je privlačna, Superman je posodobljen in prirejen za moderne čase, se lepo vklaplja v sodobno družbo in skupno vzeto predstavlja zelo dobro bralno izkušnjo. Komik Seinfield se z animiranim Supermanom druži, posluša njegovo tarnanje in se krohota njegovi naivnosti. Supermana vidimo v drugačni luči – skozi drugačno oko, oko komika ;).Tako je danes. In čeprav pričujoči tekst na hipe smrdi po zagrenjenem cinizmu, še to ne pomeni, da preziram superjunaštvo. Saj ne, a za starejši stripovski kader je bila v tistem času suša. Vsenaokoli le maske in pajkice, revitalizacija superjunakov je bila krvavo potrebna – in to za vse generacije; hvalabogu se lahko Slovenija pohvali s svojim Disneyem - Miki Mustrom, Lavričem, Kociprom, Bertoncljem, Stripburgerjem in Mladino ter Bonellijevo serijo stripov v odličnem 'južnem' prevodu: Zagor, Marti Misterija, Dylan Dog, Nathan Never, Alan Forda, itd. S superjunaki je danes povsem drugače.


Prva številka Batmana, pred kratkim ukradena; ne vprašajte koliko je vredna.



*

John Constantine vstopi v svet stripov daljnega leta 1987 (predtem se je pojavljal le kot nekakšna senca v stripu Swamp Thing), kar je posledica DC-jevega premlevanja koncepta, ki naj bi prevetril trenutno stripovsko sceno v Ameriki. Šest let kasneje ('93) se rodi DC-jev novi oddelek VERTIGO, ki se je specializiral za izdajo 'drugačnih' stripov, stripov in grafičnih novel, ki močno odstopajo od zakoličene superjunaške sheme.

Hellblazer, Swamp Thing vol. 2, Animal Man, V For Vendetta, Shade-The Changing Man in ostali so skrbno pripravili teren, ugnetili drugačno pokrajino, ki je vsebovala polno pasti v obliki osebnih psiholoških dram za prihajajoče protagoniste. DCjev univerzum dobi novo razsežnost, ki pa se ni ujemala z že obstoječo. Superjunaki, razen nekaterih izjem: Batman, Black Orchid, ki občasno pokukajo v Vertigov kozmos, so z novodonošenčkom nekompatibilni. Kajti v tem nesterilnem svetu vladajo bolezen, smrt, odpadki, izgubljeni ideali, zamašeni odtoki na straniščih, smrad postanega urina, zlorabljeni otroci, itd. Novi protagonisti živijo v njem, čutijo iste strasti, čustva in bolečino kot ljudje, se starajo in tudi umrejo, ker so ljudje. Da, umrejo, zblaznijo ali pa so brutalno umorjeni. Misel na pobeg jim ni tuja, samomor je za nekatere vedno bolj privlačna opcija. Kasnejši Preacher (Garth Ennis) in Transmetropolitan (Warren Ellis) sta lep primer zaključene serije. Zgodba je dokončana – ima začetek in svoj konec. In prav je tako.

Na začetku... Danes...


Constantin v vsej svoji (kompleksni) lepoti :)


S to novotvorjeno sfero in njegovimi protagonisti se lahko (končno) celo identificiramo.
In ravno Hellblazer je tisti, ki radikalno vstopi v ta neraziskani teren.

DCjev oddelek Vertigo - alternativa tipično ameriškim superjunaškim stripom.

Tu ni nikakršnih izmišljenih svetov, v katerih očitno ni potrebno opravljati straniščnih zadev, ne, tu je London v poznih osemdesetih s svojim utripom, s svojo underground sceno, s svojimi pubi, z angleško patriotsko gologlavostjo, ki ob nacejanju in vzklikanju »oi, oi, oi« svoj patriotizem izživlja na Londonskih ulicah, pedrih, in se hkrati glasno prepira o najljubšem nogometnem moštvu. Tu je Thatcherjeva, tipična angleška politična mora, tu je pank, uporništvo, droge, fuk, kri in sperma oziroma dosti krvi in še več sperme ter seveda magija. Aleister Crowley je tu ustvaril kult, zasejal Telemo in prvič zaslutil Thotha. V teh porodnih krčih tretje stripovske dobe so prihajale nove ideje, novi pisci, ki so prav tekmovali v 'odfukanih' idejah. Naj samo omenim škota Grant Morrisona, katerega 'odfukanizem' si zasluži prav poseben esej. Ni kaj, devetdeseta so bila zelo burna, polna eksperimentiranja s stripom in grafičnimi novelami. In danes ni nič drugače, le ideje so se malo umirile, stekle s tokom, se nekako ustalile. 'Odfukanizem' je še vedno tu, a za moje pojme znosnejši (to ne velja za Grant Morrisona ;)). Vertigo je lani ('03) praznoval svojo deseto obletnico 'peresa in risbe na robu'. In za seboj ima nekje 150 serij (verjetno lažem, a nekje toliko jih poznam). Letos decembra bo Hellblazer stopil v dvestoto cifro! Čestitke, upam le, da jih bo vsaj še toliko. Moje mnenje: Vertigo (še vedno) ostaja najboljša stripovska založniška hiša čez lužo poleg vedno boljšega Avatarja (o katerem drugič). Marvelov oddelek MAXX je nekaj podobnega Vertigu (a tudi o tem drugič) Aha, Vertigo ima nekaj skupnega s Hitchcockovim Vertigom. Kaj le? To prepustim vam ;)


MUMUS... MACUS... SODDIN' WHAT?

Je kdo slišal za punk skupino v poznih 70-ih MUCOUS MEMBRANE? Verjetno ne. Nekateri kritiki so jo oboževali in ji v hipu pripisali kulten status. Ne toliko zaradi zajedljivega punkovskega rifanja samega temveč zaradi skrivnostnega angleškega pevca vedno zavitega v dim. Zanj so se širile govorice, da je Crowley svoje dobe, le bolj zahrbten, za nekatere je bil skoraj svetnik, poln karizme, utelešenje poguma in človečnosti. Spet drugi, ki ga osebno poznajo, trdijo, da je druženje z njim nevarno. A daleč najboljša izjava je izjava njegovega očeta, ki se ob omembi svojega sina le kislo sprdne in s prezirom sikne: »John je slepar, ceneni in kičast slepar!« In prav ima, a prav imajo tudi vsi drugi.

Ponošen, izpran, umazan plašč in Silk Cut 'meka kutija' – zaščitni znak Johna Constantina, razvpitega angleškega okultista, ki je dve leti preživel v smetnjakih zaradi neuspelega poskusa eksorcizma. Okultist, ki je naredil napako zaradi zagledanosti vase in svoje arogance, je zdaj ujetnik tistih, katere je izdal. Preganjan z dušami umrlih, kateri težijo njegovi vesti, skuša neprestano pobegniti pred njihovimi prozornimi obrazi. Temačni rituali, obsesije z okultizmom, seksualnostjo, žrtvene mačke, punk v vsej svoji grobosti, Silk Cut, sile podzemlja, strast, temačna preteklost, preganjavica z duhovi umrlih, vse to je J.C. – in še veliko več. Stephen King, Clive Barker in Aleister Crowley na steroidih. John Constantin je 'bastard', je simbol antijunaštva. Ni superjunak, je le toliko superjunaški, kolikor smo vsi, kadar gre za lastno rit. In ne vprašajte ga za mamo, saj vam bo hladnokrvno odvrnil (spoiler, spoiler!!!), da jo je ubil. Pa ne resno, mama je umrla med njegovim rojstvom ;).


ROOTS

Je morda Alan Moore, Constantinov oče, slutil, da bo John postal takšen underground fenomen? Zanimiv je preplet Moorove fikcije, ki je trčila skozi vrata v nekem pubu, kjer je pisec ravnokar gnetel Johnov karakter; nenadoma vstopi v lokal možakar, ki je bil kopija Moorovega umišljenega protagonista. Spogledala sta se in obiskovalec se mu nasmeji ter pomežikne. Moora je v tistem trenutku zmrazilo in potreboval je nekaj minut, da se je umiril. In John Constantin se je rodil...

Predtem Jamie Delano ni bil ravno znan. Britanski pisec, ki se je nenehno zakajal, opravljal raznorazna dela, med drugim je bil tudi taksist in nekje pri osemindvajsetih se mu je posvetilo da bi bil rad pisec, a moral je počakati še dobro leto, saj so ga uklenili zaradi zadetosti. Končno ga je nekdo predstavil Dcju in prevzel je serijo HellBlazer.

Delanova poetična proza in oster občutek za globljo resničnost, kateri ne pritičejo naši zelo omejeni čuti, se 'ustripi' v John Constantinovem HELLBLAZERJU s katerim britanski pisec pretrese vso industrijo; tako izpiljenega, subtilnega, visoko literarnega teksta v stripih nismo bili vajeni. Naenkrat gledamo skozi Constantinove oči, z njim dihamo, čutimo, vonjamo. Njegovi monologi, ki oblikujejo svet okoli njega so prodorni, trpki, na hipe surovi in predvsem živi. Delanojeva karakterizacija je brez primere. In če se prebijemo skozi prvih deset cifer, ki se usločajo pod težo vrhunske angleške proze, ko dojamemo notranji ritem, smo na konju. Zelo dobro poznavanje angleškega jezika je zatorej nadvse zaželjeno (z uporabo slovarja seveda ;)). Risar John Ridgway odlično ujame Londonsko atmosfero, temačnost v ozračju in grotesknost trpečih obrazov. V prvih treh cifrah izvemo za skrivnostno lakoto, ki se razširi po Londonskih ulicah. Ne gre za tipično lakoto, temveč za tiste vrste lakoto, ki se hrani z našimi obsesijami, z našimi odvistnostmi. In tu je Gaz, narkoman in Johnov prijatelj, ki se je ravnokar vrnil iz Indije in s seboj pripeljal roj insektov. V Indiji se namreč ni mogel upreti Sudanskemu pohabljencu (na katerega naleti), nečemu, kar je bilo v njem, izžarevalo v njegovih vročičnih očeh. Nekaj divjega, živega, pulzirajočega je strmelo vanj, ga vabilo k sebi. Sudanski mutec brez jezika ga omreži, uroči in Gaz ga vzame s seboj v najeti ščurkoplazeči apartma, kjer se na vse kriplje upira mrakobni sili, kar na koncu le zlomi njegovo voljo in takrat se odloči za eksorcizem. Tu se zatakne... Si že kdaj slišal mutca, ki želi zakričati? In ta neslišen krik razpara trup nakar se usuje tisoče insektov...

Kader ob katerem se z zadržanim dihom ustaviš...

S poznavanjem magije Gazu uspe ustekleničiti duha, a kaj kmalu se spet pojavi problem. Skušnjava je premočna. John preko namigov iz hipnoze hitro upreže svoj instinkt, ki ga vodi v Afriko na psihedeličen trip z žvečenjem neke korenine. V tej zadeti lucidnosti uvidi rešitev, ki ga pripelje do samega legla...

Papa Midnite', ki ga spoznamo kasneje, je mogočen afriški šaman-'voodooist' v New Yorku, ki vodi nelegalne podzeme igre, kjer se poraz konča s smrtjo in kjer kroži krvavi denar, je Johnov naslednji kontakt. Z njim skujeta načrt...

FRIENDLY FEAST

V drugi cifri podnaslovljeni 'A Feast Of Friends' dobimo majhen vpogled v Johnovo preteklost – v njegovo moro, ki se je zgodila v Newcastlu. Izpeljava načrta privede do odličnega zaključka, ki nas na koncu pusti odprtih ust in nam prebudi lakoto po razmišljanju. Če je mnemoth resničen na neki abstraktni ravni (kar lahko trdimo, če se poglobimo v samo idejo prvih dveh številk), potem bi si želel, da bi John resnično obstajal.

Lakota, ki vam na koncu prebudi tek po peklenski požrtiji je neznosna. Le zagrizite, pa čeprav ste vegetarijanec in se vam misel na horseburger ali zamaščeni burek še tako zelo gnusi...