Pisec/Risar:
Grant Morrison /
Frank QuietlyZaložnik:
DC Comics Vertigo, 1996
Miniserija (4 cifre)
Si predstavljate klasičnega superjunaka iz srebrne dobe ameriških stripov (1950-'70)? To so mišičnjaki popolnoma predani črno-beli etiki, venomer pripravljeni na spopad. Takšne heroje bomo srečali na cesti, kjer pomagajo slepcem čez cesto, delili avtograme, srečamo jih v lokalni gostilni, kjer bodo vljudno v vrsti čakali na krof in si poleg naročili še kozarec svežega mleka. No ja, niso ravno vsi takšni, a eden je zagotovo – to je
Flex Mentallo o katerem nekaj vrstic dalje.
Flex je prijazen, danes bi se režali iz njega, a on bi kljub temu bil še vedno prijazen – vse dokler ne spizdimo čokoladice v trgovini.Srebrni mejnik najdemo v 50-ih s spoliranim in predelanim
Flashom, otrokom
Julius Schwartza in
Carmine Infantino (Schwratz in Joe Schuster imata na grbi tudi
Supermana, superjunaški fenomen iz Kryptona, ki je debutiral v Action Comics #01 l. 1938). Predelani Flash je superjunake pobovno popeljal nazaj v mainstream. Na drugi strani (kot odgovor Dcju) sta
Stan Lee in
Jack Kirby na trg izvrgla
Strange Worlds (1958), ki je bil nekakšna podlaga za Marvelovo superjunaško dobo – to se zgodi čez tri leta, ko
Marvel sproducira
Amazing Adventures v katerem nastopi
Dr. Droom (da ne bi kdo mislil, da pišem na pamet ;)).
Ostalo je zgodovina.
In kdo je Flex Mentallo? Je kocinast gorostas (ljubavni tepih, pa to) v leopardjih spodnjicah, urejeno pričesko, lederno zapestnico, visokimi, pravtako ledernimi, škornji, prijaznim nasmehom in iskrivim pogledom. Je mačo stare šole, je vljuden, graciozen, je superheroj, ki ima posebno mantro, ki v njem prebudi posebne moči. Ko namreč Flex stopi v akcijo se okoli njega pojavi nekakšna avra in nad glavo se nevarno izpiše
Hero Of The Beach. Takrat se pokaže vsa Flexova veličina – z močjo uma in telesa, ki se aktivira v njegovih mišicah (
occult muscle mystery), sproži izjemno moč, neke vrste telekinezo, s katero lahko razoroži, uniči, demolira, karkoli.
'Hero Of The Beach' – to je napev – zapojte si ga v slogu iz kakšne TV serije v sedemdesetih, pa boste dobili podobo v kakšnem duhu je Flex Mentallo vzgojen.In kdo je Flex Mentallo? Je izmišljotina dečka
Wallace-a
Sage-a, ki je obseden s stripi. Wallace si umisli Flex Mentalla, zagrabi svinčnik in papir in prve skice so že tule, kmalu mu sledijo že prve pasice, nato že daljše prigode. Flex predstavlja Wallacu teleport v imaginarni svet, v katerega se vedno pogosteje zateka in tako hrani svojo otroško domišljijo. Flex je Wallaceov zadetek, droga na katero se je navlekel.
In kdo je Flex Mentallo? Flex Mentalla je izmislil Wallace Sage, a tudi Wallace-a je nekdo izmislil – ta nekdo je
Grant Morrison, ki je ustvaril Flex Mentalla v 4 delni mini-seriji za
DC Comics VERTIGO. Tako je – Wallace je glavni protagonist (poleg Flexa) v Morrisonovem izjemnem umotvoru. Grant je Flexa prvič predstavil v dolgometražni seriji
Doom Patrol leta 1991, in leta 1996 Flex preide v lasten strip.
Spočetka je bil Flex le Wallaceov mentalni fleks...Flex Mentallo je junak iz 60-ih. Že na začetku izvemo, kako je prišel v 90-ta – v temačno dobo. Wallacov Flex je nastajal v 60-ih v underground stripu Comix pod vplivom psihedelikov (psilocibin, LSD). In ravno skozi to inspiracijo (podkrepljeno z drogami) je uspelo Flexu priti v 90-ta, kjer ima naenkrat možnost priti v stik s svojim očetom, ki pa je na robu samomora. Wallace je v 90-ih resda priznan stripar, a popolnoma odtrgan od realnosti. Živi v svetu domišljije in je nenehno pod vplivom raznih drog. Je zagrenjen, izgubljen, je nekonformen. Odloči se umreti.
In če se že odločiš za samomor, bi se rad z nekom pogovarjal preden zapustiš svoje telo, kajne? Ni važno s kom, ne potrebuješ odgovorov, le nekoga, ki te bo poslušal. In o čem bi govoril preden umreš oz. kaj bi blebetal med umiranjem. O nečem, kar te je zaznamovalo za vso življenje, kar ti je predstavljalo smisel,
drive, kajne? In Wallacova ljubezen so stripi. In med umiranjem bo govoril o stripih, o njegovem intimnem, religioznem odnosu do te umetnosti.
Odbiti domišljijski konstrukti, ki nastajajo med telefonskim pogovorom.
Kdo je na drugi strani žice?In tu je Flex v 90-ih, pravtako zmeden, saj so 90-ta drugačna od 60-ih v katerih je njegova vloga bila jasno določena. V zdajšnjem času je Flexova vloga popolnoma anahronistična. To anahronost je moč zaslutiti v Flexovem monologu, ko ždi pred televizijo in tuhta:
What happened to the good old days? The heroes and villains, the team-ups and dream-ups?
Seem to rain all the time these days. Never seems to get light. Maybe the liutenant is right; maybe it is the end of the world and there's nothing left to do but play with our old toys----Turn on the TV, see what's happening. It's all weird cable stations these days. Hard to tell what's news and what's not. Guess it just doesn't matter anymore.
(Grant Morrison, Frank Quietly - Flex Mentallo, jun. 96, str.12)
Svet se je spremenil in Flexu se krha njegova superjunaško čista etika.Iz tega je moč začutiti Flexov notranji dvoboj. Nič ni več tako, kot je bilo. Včasih je bila črno-bela etika dovolj, danes je drugače. Veter, ki je zunaj, je poln nekakšne napetosti, ki jezdi na krilih apokalipse. Stvari so postale večplastne in Flex ima težave s prilagajanjem, čeprav se kljub vsemu trudi, da bi bil adekvaten času v katerem se je znašel.
Flex nemočno tava po ulici in se sprašuje kdo bo rešil svet. Tu so devetdeseta s svojo kataklizmično atmosfero.Grant Morrisonu je uspelo s prehodom Flexa v 90-ta prinesti tudi njegovo vprašljiva seksualna nagnjenja. Čeprav nikjer ne zasledimo da je Flex peder a tudi nikjer ne zasledimo, da Flex ni peder. Še najbolj udari tekst v drugi cifri, kjer se Flex spomni, da je imel žensko, a se ne more spomniti, kako jo je izgubil. Ta 'dvopomenljivost' nam omogoča, da sami na koncu presodimo in izvlečemo zaključke. Še en prikrit Morrisonov biser.
Vrhunec v zgodbi je popoln prehod Flexa v resničnost, kjer se nahaja umirajoči in psihotični (in zadeti) Wallace – vse meje se podrejo in pred nami se razkrije nov svet – svet očeta in sina, resničnosti in domišljije,...
Frank Quietly, izbran za najboljšega risarja 2001 po izboru
Wizard Magazine, je v nekem intervjuju dejal, da je bil kot otrok velik Morrisonov fan in danes ju vidimo na projektih kot odlični
WE3,
Invisibles (v3), prihajajoči
All-Star Superman. Sinergija med njima je dobro vidna v teh projektih. Flex Mentallo je vizualno tako impresiven izdelek, da ga stežka pozabiš. Čiste linije, mehke poteze, neverjeten občutek za malenkosti in 'drobljenje kadrov' nas popeljejo v Morrisonov rollercoaster. Ne morem si predstavljati nikogar drugega za Flex Mentallo (kakor tudi za WE3)...
Flex Mentallo je eden najbolj podcenjenih stripov. Bil je slabo promoviran in doživel poraz v prodaji. DC-jeva neorganizirana promocija okoli tega naslova je že skoraj greh. Flex je nastajal pod vplivom gobic (Grant brez sramu javno prizna svojo odvisnost), rocka, fuka, okultizma in magije. To je značilno zanj – zato je tudi tako nenavaden pisec v tej industriji. Vsako njegovo delo je popolnoma drugačno in sveže. Težko je verjeti, da je en sam človek zmožen sproducirati in izpeljati toliko raznolikih idej.
Morrison je poleg
Alan Moora, Warren Ellisa, Will Eisnerja, Art Spiegelmana (Maus),
Harvey Kurtzmana (MAD),
Frank Millerja (Dark Knight Strikes Again),
Neil Gaimana (Sandman),... postal že kult. Nekatera njegova dela so vizionarska (The Invisibles) in nekaj povsem drugačnega (
Seaguy,
The Filth,
Zenith (vso prvo poglavje napisano na gobicah),
Batman: Arkham Asylum (najbolje prodajan strip z
Dave McKeanom),
Seven Soldiers (ki bo garant odfuk),
WE3,
Vimanarama,...). In Morrison je moderni stripovski guru, ki se rad poigrava z novimi idejami, ruši in prenavlja stare ter vedno zbova preseneti! Zanj je Flex Mentallo samopriznanje – tiste vrste delo ob katerem čutiš, da si v tistem trenutku presegel samega sebe. Se strinjam. A to je tudi delo, katerega je potrebno prebrati več kot enkrat, saj je Morrison znan po implicitnosti vraščeni v tekst.
Danes je Flexa težko dobiti, skoraj nemogoče – tudi sam sem se moral zadovoljiti s skeniranim stripom, a če ga kdo slučajno ima in je voljan zadevo prodati, naj pošlje email. Plačam takoj!
Od česa ste vi zadeti?Spektrum (2004)
OK, trenutno v zelo črno-beli situaciji, ki ima le dve rešitvi – »to be or not to be«. Kar pa sploh ni vprašanje, temveč ledeni fakt, ki me preveva z mrzlico. Ste že bili kdaj v situaciji, ko je življenje zahtevalo vaš odgovor? Pa ne tiste vrste odgovor, kjer kričiš in trpinčiš glasilke, ki na koncu zatajijo, ne tiste vrste odgovor, ki ga podaš v obliki $-a, tudi ne tiste vrste odgovor, kjer nimaš nič za izgubiti. Je odgovor samemu sebi, ki želi živeti, biti, ljubiti in ustvarjati. To je ta enigma – »Know Thy Will and You'll Know Yourself!«. In sploh ne mislim na neko kvazi spiritualno sranje oziroma na kakšne instantne osebnostne terapije zapakirane v cenene bukve, ki ponujajo odgovor za pičla 2 jurja + drobiž. Ne, situacija je mnogo kompleksnejša, odgovor ponuja material za novo obutev – in ne bi bil rad bos, prezebel in pozabljen, vsaj ne do te mere, da bi pozabil na zgornjo enigmo...
Ok, mini vestička, a ne morem si kaj - Adam Pierce iz New Yorka s svojim albumom Mice Parade – Obrigado Saudade (2004) enostavno briljira; je fina mešanica elektronike, post-rocka, ambientala in zveni predvsem sveže in inovativno. Vržite si v playlisto še Bark Psychosis in The Mercury Program in tretma je tule...
Veliki DC bo jeseni ponovno izdal Watchmen-a, strip Alan Moora in Dave Gibbonsa, ki je imel tako močan vpliv na industrijo leta 1986. A to ne bo le klasičen 'reprint', temveč prestižnejši format – DC-jev ABSOLUTE, ki je večji in po besedah Gibbonsa prilagodljivejši avtorju. Vezana izdaja s 464 stranmi bo digitalno prebarvana (John Higgins – takisto v originalu) in ne bo enaka Dcjevi izdaji ampak Graphittijevi izdaji, ki so jo objavili v poznih 80-ih in vsebuje še dodatnih 48 strani. Dave Gibbons ne misli ničesar spreminjati in dodajati. Alan Moore je projektu dal zeleno luč in tako se lahko že veselimo vrhunskega kvalitetnega izdelka, ki si ga mora umisliti vsakdo, ki mu risba podkrepljena z dobrim scenarijem nekaj pomeni.
Na Zoranovem Bloggu lahko preberete odlično spisano recenzijo stripa Global Frequency (Warren Ellis). 
