Stripovska delavnica v Zagrebu – za vse nadebudne pisce ter risarje.

Knjižni klub Booksa v Zagrebu (Martićeva 14d) prireja v maju in juniju delavnice stripa (risanje in scenarij) pod budnim očesom G. Darka Macana (težkokategorni stripovski scenarist, ki ima za seboj Star Wars, Grendel (Z Biukovićem), Hellblazer (Ashes & Honey),...) in risarja Frana Petrusa. Za udeležbo se bo potrebno malo bolj potruditi – spišite kratek scenarij oz. štorijo, naštejte nekaj stripovskih avtorjev, katerih stil pisanja vam je blizu in, ko bo 'selekcija' za vami, pljunete še nekaj kun.

Poleg omenjene delavnice bodo potekale še delavnice kreativnega pisanja proze (Zoran Ferić), poezije (Faruk Šehić) in scenaristična delavnice 'palunko'. Prijave in info tukaj ali pa po telefonu: (+387)01 4616124

Rok prijave: 9.april '04

Upam, da se vidimo s čimbolj nabritimi idejami ;)

"Na hitro..."

Update sledi v kratkem, ko si uredim nekatere zadeve. Recenzije, ki sledijo:
Craig Thompson – Blankets (brez slabe vesti si to 500+ stransko črno-belo tankočutno avtobiografsko pripoved omislite) – V konzorciju vas obere za sedem tisočakov plus drobiž. Vsekakor vredno. Za isto ceno na polici sameva še Heavy Liquid Paul Popa, pravtako vreden vašega $. Recenzija ne uide. Tu je še Zoranov tekst o Paul Pope-u.

Ashes & Honey

OK, trenutno v zelo črno-beli situaciji, ki ima le dve rešitvi – »to be or not to be«. Kar pa sploh ni vprašanje, temveč ledeni fakt, ki me preveva z mrzlico. Ste že bili kdaj v situaciji, ko je življenje zahtevalo vaš odgovor? Pa ne tiste vrste odgovor, kjer kričiš in trpinčiš glasilke, ki na koncu zatajijo, ne tiste vrste odgovor, ki ga podaš v obliki $-a, tudi ne tiste vrste odgovor, kjer nimaš nič za izgubiti. Je odgovor samemu sebi, ki želi živeti, biti, ljubiti in ustvarjati. To je ta enigma – »Know Thy Will and You'll Know Yourself!«. In sploh ne mislim na neko kvazi spiritualno sranje oziroma na kakšne instantne osebnostne terapije zapakirane v cenene bukve, ki ponujajo odgovor za pičla 2 jurja + drobiž. Ne, situacija je mnogo kompleksnejša, odgovor ponuja material za novo obutev – in ne bi bil rad bos, prezebel in pozabljen, vsaj ne do te mere, da bi pozabil na zgornjo enigmo...

Slušni Tretma – MICE PARADE

Ok, mini vestička, a ne morem si kaj - Adam Pierce iz New Yorka s svojim albumom Mice Parade – Obrigado Saudade (2004) enostavno briljira; je fina mešanica elektronike, post-rocka, ambientala in zveni predvsem sveže in inovativno. Vržite si v playlisto še Bark Psychosis in The Mercury Program in tretma je tule...


Več tukaj

Watchmen – Absolutni favorit!

Veliki DC bo jeseni ponovno izdal Watchmen-a, strip Alan Moora in Dave Gibbonsa, ki je imel tako močan vpliv na industrijo leta 1986. A to ne bo le klasičen 'reprint', temveč prestižnejši format – DC-jev ABSOLUTE, ki je večji in po besedah Gibbonsa prilagodljivejši avtorju. Vezana izdaja s 464 stranmi bo digitalno prebarvana (John Higgins – takisto v originalu) in ne bo enaka Dcjevi izdaji ampak Graphittijevi izdaji, ki so jo objavili v poznih 80-ih in vsebuje še dodatnih 48 strani. Dave Gibbons ne misli ničesar spreminjati in dodajati. Alan Moore je projektu dal zeleno luč in tako se lahko že veselimo vrhunskega kvalitetnega izdelka, ki si ga mora umisliti vsakdo, ki mu risba podkrepljena z dobrim scenarijem nekaj pomeni.

Vir: Newsarama

Recenzija stripa Global Frequency

Na Zoranovem Bloggu lahko preberete odlično spisano recenzijo stripa Global Frequency (Warren Ellis).

Zoran se je matral nekje 5 ur in porabil še nekje 2 uri za sličice - pohvalite ga ;)










Global Frequency (avtor: Zoran Veles)

Tik pred ponedeljkom

Včeraj preždel dobrih 6 ur v profi glasbenem studiju, kjer sem prisostvoval delu dveh avdio gurujev in karnaži ubogega kitarista, ki se je na vse pretege trudil odigrati nekje 7-8 sekundni del, a ga je ob dveh zjutraj že pošteno matral spanec. Občudovanja vreden podvig saj smo na koncu bili skoraj zadovoljni s posnetim materialom. Vzdušje, ki preveva te prostore ponoči je neopisljivo. Mehke sence, ki jih rišejo lučke na Mešalni Mizi (ja, z veliko začetnico) se tako fino prepletajo z zvočnimi posnetki, da so že prav čarobne. Pravtako je čaroben rahlo psihotični avdio tehnik, ki se v tisti navidezni zmedi gumbov in lučk tako hitro znajde. Zanimivo delo, ki pa zahteva več kot enega človeka in več kot le dve ušesi... Po nacejanju s kavo v Ortoju šel spat nekje ob 4-ih zjutraj, bahh...

Mirna nedelja ob goltanju špinače, krompirejevega pireja, mange Monster, poslušanju Bark Psychosis, Don Caballero in prisiljevanju dokončnega ogleda filma Constantine. Na koncu skoraj obupal, se počutil nategnjeno (na suho) in prebral še 205 cifro Hellblazerja...

Strip-Tease #04: Flex Mentallo - Man Of The Muscle

Pisec/Risar: Grant Morrison / Frank Quietly
Založnik: DC Comics Vertigo, 1996
Miniserija (4 cifre)




Si predstavljate klasičnega superjunaka iz srebrne dobe ameriških stripov (1950-'70)? To so mišičnjaki popolnoma predani črno-beli etiki, venomer pripravljeni na spopad. Takšne heroje bomo srečali na cesti, kjer pomagajo slepcem čez cesto, delili avtograme, srečamo jih v lokalni gostilni, kjer bodo vljudno v vrsti čakali na krof in si poleg naročili še kozarec svežega mleka. No ja, niso ravno vsi takšni, a eden je zagotovo – to je Flex Mentallo o katerem nekaj vrstic dalje.


Flex je prijazen, danes bi se režali iz njega, a on bi kljub temu bil še vedno prijazen – vse dokler ne spizdimo čokoladice v trgovini.

Srebrni mejnik najdemo v 50-ih s spoliranim in predelanim Flashom, otrokom Julius Schwartza in Carmine Infantino (Schwratz in Joe Schuster imata na grbi tudi Supermana, superjunaški fenomen iz Kryptona, ki je debutiral v Action Comics #01 l. 1938). Predelani Flash je superjunake pobovno popeljal nazaj v mainstream. Na drugi strani (kot odgovor Dcju) sta Stan Lee in Jack Kirby na trg izvrgla Strange Worlds (1958), ki je bil nekakšna podlaga za Marvelovo superjunaško dobo – to se zgodi čez tri leta, ko Marvel sproducira Amazing Adventures v katerem nastopi Dr. Droom (da ne bi kdo mislil, da pišem na pamet ;)).

Ostalo je zgodovina.

In kdo je Flex Mentallo? Je kocinast gorostas (ljubavni tepih, pa to) v leopardjih spodnjicah, urejeno pričesko, lederno zapestnico, visokimi, pravtako ledernimi, škornji, prijaznim nasmehom in iskrivim pogledom. Je mačo stare šole, je vljuden, graciozen, je superheroj, ki ima posebno mantro, ki v njem prebudi posebne moči. Ko namreč Flex stopi v akcijo se okoli njega pojavi nekakšna avra in nad glavo se nevarno izpiše Hero Of The Beach. Takrat se pokaže vsa Flexova veličina – z močjo uma in telesa, ki se aktivira v njegovih mišicah (occult muscle mystery), sproži izjemno moč, neke vrste telekinezo, s katero lahko razoroži, uniči, demolira, karkoli.

'Hero Of The Beach' – to je napev – zapojte si ga v slogu iz kakšne TV serije v sedemdesetih, pa boste dobili podobo v kakšnem duhu je Flex Mentallo vzgojen.











In kdo je Flex Mentallo? Je izmišljotina dečka Wallace-a Sage-a, ki je obseden s stripi. Wallace si umisli Flex Mentalla, zagrabi svinčnik in papir in prve skice so že tule, kmalu mu sledijo že prve pasice, nato že daljše prigode. Flex predstavlja Wallacu teleport v imaginarni svet, v katerega se vedno pogosteje zateka in tako hrani svojo otroško domišljijo. Flex je Wallaceov zadetek, droga na katero se je navlekel.

In kdo je Flex Mentallo? Flex Mentalla je izmislil Wallace Sage, a tudi Wallace-a je nekdo izmislil – ta nekdo je Grant Morrison, ki je ustvaril Flex Mentalla v 4 delni mini-seriji za DC Comics VERTIGO. Tako je – Wallace je glavni protagonist (poleg Flexa) v Morrisonovem izjemnem umotvoru. Grant je Flexa prvič predstavil v dolgometražni seriji Doom Patrol leta 1991, in leta 1996 Flex preide v lasten strip.


Spočetka je bil Flex le Wallaceov mentalni fleks...

Flex Mentallo je junak iz 60-ih. Že na začetku izvemo, kako je prišel v 90-ta – v temačno dobo. Wallacov Flex je nastajal v 60-ih v underground stripu Comix pod vplivom psihedelikov (psilocibin, LSD). In ravno skozi to inspiracijo (podkrepljeno z drogami) je uspelo Flexu priti v 90-ta, kjer ima naenkrat možnost priti v stik s svojim očetom, ki pa je na robu samomora. Wallace je v 90-ih resda priznan stripar, a popolnoma odtrgan od realnosti. Živi v svetu domišljije in je nenehno pod vplivom raznih drog. Je zagrenjen, izgubljen, je nekonformen. Odloči se umreti.

In če se že odločiš za samomor, bi se rad z nekom pogovarjal preden zapustiš svoje telo, kajne? Ni važno s kom, ne potrebuješ odgovorov, le nekoga, ki te bo poslušal. In o čem bi govoril preden umreš oz. kaj bi blebetal med umiranjem. O nečem, kar te je zaznamovalo za vso življenje, kar ti je predstavljalo smisel, drive, kajne? In Wallacova ljubezen so stripi. In med umiranjem bo govoril o stripih, o njegovem intimnem, religioznem odnosu do te umetnosti.


Odbiti domišljijski konstrukti, ki nastajajo med telefonskim pogovorom.
Kdo je na drugi strani žice?

In tu je Flex v 90-ih, pravtako zmeden, saj so 90-ta drugačna od 60-ih v katerih je njegova vloga bila jasno določena. V zdajšnjem času je Flexova vloga popolnoma anahronistična. To anahronost je moč zaslutiti v Flexovem monologu, ko ždi pred televizijo in tuhta:

What happened to the good old days? The heroes and villains, the team-ups and dream-ups?
Seem to rain all the time these days. Never seems to get light. Maybe the liutenant is right; maybe it is the end of the world and there's nothing left to do but play with our old toys----Turn on the TV, see what's happening. It's all weird cable stations these days. Hard to tell what's news and what's not. Guess it just doesn't matter anymore.

(Grant Morrison, Frank Quietly - Flex Mentallo, jun. 96, str.12)


Svet se je spremenil in Flexu se krha njegova superjunaško čista etika.

Iz tega je moč začutiti Flexov notranji dvoboj. Nič ni več tako, kot je bilo. Včasih je bila črno-bela etika dovolj, danes je drugače. Veter, ki je zunaj, je poln nekakšne napetosti, ki jezdi na krilih apokalipse. Stvari so postale večplastne in Flex ima težave s prilagajanjem, čeprav se kljub vsemu trudi, da bi bil adekvaten času v katerem se je znašel.


Flex nemočno tava po ulici in se sprašuje kdo bo rešil svet. Tu so devetdeseta s svojo kataklizmično atmosfero.

Grant Morrisonu je uspelo s prehodom Flexa v 90-ta prinesti tudi njegovo vprašljiva seksualna nagnjenja. Čeprav nikjer ne zasledimo da je Flex peder a tudi nikjer ne zasledimo, da Flex ni peder. Še najbolj udari tekst v drugi cifri, kjer se Flex spomni, da je imel žensko, a se ne more spomniti, kako jo je izgubil. Ta 'dvopomenljivost' nam omogoča, da sami na koncu presodimo in izvlečemo zaključke. Še en prikrit Morrisonov biser.


Vrhunec v zgodbi je popoln prehod Flexa v resničnost, kjer se nahaja umirajoči in psihotični (in zadeti) Wallace – vse meje se podrejo in pred nami se razkrije nov svet – svet očeta in sina, resničnosti in domišljije,...


Frank Quietly, izbran za najboljšega risarja 2001 po izboru Wizard Magazine, je v nekem intervjuju dejal, da je bil kot otrok velik Morrisonov fan in danes ju vidimo na projektih kot odlični WE3, Invisibles (v3), prihajajoči All-Star Superman. Sinergija med njima je dobro vidna v teh projektih. Flex Mentallo je vizualno tako impresiven izdelek, da ga stežka pozabiš. Čiste linije, mehke poteze, neverjeten občutek za malenkosti in 'drobljenje kadrov' nas popeljejo v Morrisonov rollercoaster. Ne morem si predstavljati nikogar drugega za Flex Mentallo (kakor tudi za WE3)...


Flex Mentallo je eden najbolj podcenjenih stripov. Bil je slabo promoviran in doživel poraz v prodaji. DC-jeva neorganizirana promocija okoli tega naslova je že skoraj greh. Flex je nastajal pod vplivom gobic (Grant brez sramu javno prizna svojo odvisnost), rocka, fuka, okultizma in magije. To je značilno zanj – zato je tudi tako nenavaden pisec v tej industriji. Vsako njegovo delo je popolnoma drugačno in sveže. Težko je verjeti, da je en sam človek zmožen sproducirati in izpeljati toliko raznolikih idej. Morrison je poleg Alan Moora, Warren Ellisa, Will Eisnerja, Art Spiegelmana (Maus), Harvey Kurtzmana (MAD), Frank Millerja (Dark Knight Strikes Again), Neil Gaimana (Sandman),... postal že kult. Nekatera njegova dela so vizionarska (The Invisibles) in nekaj povsem drugačnega (Seaguy, The Filth, Zenith (vso prvo poglavje napisano na gobicah), Batman: Arkham Asylum (najbolje prodajan strip z Dave McKeanom), Seven Soldiers (ki bo garant odfuk), WE3, Vimanarama,...). In Morrison je moderni stripovski guru, ki se rad poigrava z novimi idejami, ruši in prenavlja stare ter vedno zbova preseneti! Zanj je Flex Mentallo samopriznanje – tiste vrste delo ob katerem čutiš, da si v tistem trenutku presegel samega sebe. Se strinjam. A to je tudi delo, katerega je potrebno prebrati več kot enkrat, saj je Morrison znan po implicitnosti vraščeni v tekst.

Danes je Flexa težko dobiti, skoraj nemogoče – tudi sam sem se moral zadovoljiti s skeniranim stripom, a če ga kdo slučajno ima in je voljan zadevo prodati, naj pošlje email. Plačam takoj!















Od česa ste vi zadeti?

Spektrum (2004)

Dejmo Stisnt Teater in Diareja pod Slovenci

DEJMO STISNT TEATER v komediji po stripu Tomaža Lavriča »DIAREJA POD SLOVENCI«


V četrtek, 24. marca ob 19:00 uri v dvorano soboškega gradu!

Predstava »Diareja pod Slovenci« se na hitro poserje na zadnjih petnajst let slovenske zgodovine: od začetnih krčev v razpadajoči SFRJ do svežih tekočih tem. Je socialna, kritična in politična, predvsem pa zabavna parodija naše zgodovine.

»Diareja pod Slovenci« je, če odmislimo ulične uprizoritve, sedma predstava Dejmo Stisnt Teatra. Z njo DST ostaja zvest tradiciji iskanja prodornih modernih besedil, ne ozirajoč se na žanr iz katerega izhajajo. Predstava je narejena po stripu Tomaža Lavriča, ki v Mladini neprekinjeno izhaja že od leta 1988. Strip Diareja, ki je na prvi pogled preprost in minimalističen, a hkrati tako globok in kompleksen, kar kliče po odrski uprizoritvi.

Dejmo Stisnt Teater, ki ustvarja že več kot osem let, uprizarja predvsem družbeno kritične parodije in komedije. Deluje po načelu »kvazidemokracije«, prehodno funkcijo režiserja prevzemajo različni posamezniki iz gledališča. Pred štirimi leti se je z Vrhnike preselil v Ljubljano in postal prostorski nomad. Trenutno domuje v Klubu Gromka, AKC Metelkova mesto.

objavljeno tukaj (avtor: IVOR)

Strip-Tease #03: The Milkman Murders

A Modern Suburban Nightmare

Pisec / Risar: Joe Casey / Steve Parkhouse
Založnik: Dark Horse Comics, 2004
Miniserija (4 cifre)

Prave nočne more ne čakajo na naše sanje skozi katere spustijo razne kreature, ki nas nato preganjajo vse dokler se premočeni ne zbudimo in tipamo za stikalom, za katerega upamo, da bo odgnal vso to zalego, nak, prave nočne more so ujete v vsakdanjem življenju, te more prežijo na vsakem koraku in na prvi pogled jih morda sploh ne prepoznamo, ponavadi je že itak prepozno, preden se zavemo, da zmaja več ne bomo nikoli ujeli (a lovili ga še vedno bomo), preden se zavemo, da teror, ki ga nekdo izvaja nad svojo družino, ni venomer pogojen s fizičnim obračunavanjem temveč je teror še mnogo hujši, ko gre za psihološko nasilje, ki je na prvi uč nevidno, a z drugim očesom je že možno uzreti in začutiti vso njegovo prikrito moč.

Joe Casey ni ravno sinonim za resnejši strip, v tem primeru realistično satiričen strip, saj so mu bližji Superman, Hulk, Cable, X-Men in ostali tipično ameriški predstavniki kostumov. In kaj pričakovati od pisca, ki je na začetku okleval, a pogumno prevzel odgovornost in se vrgel v žanr, ki je za pisca venomer pošten izziv, ki mu pravimo moderni horor? Ne ravno dosti in tudi sam sem najprej dvomil v vsebinsko kakovost serije. A že po prvi številki so se vsi dvomi razblinili in Casey me je dodobra prepričal v njegov talent.

V prvi številki spoznamo povprečno ameriško družino Vale, ki je popolno nasprotje iluzorne ameriške družine, ki živi v ameriškem snu. To je temna plat, tista zamolčana, ponavadi vedno znotraj štirih sten. Tu je mama Barb, venomer ubogljiva, krotka in tiha, brezmočna in ustrežljiva. Oče Vincent je zapiti agresivec, nezadovoljen s svojim življenjem in ne more kontrolirati svojega besa, ki se mu je nabral v vseh teh letih. Na skrivaj jemlje crack in znori za vsako malenkost. Seveda je za vsako njegovo tegobo kriva žena Barb, ki je potem tarča njegovih izbruhov. Zanemarjen debeluh je že davno pozabil, kaj pomeni družina. Zanj je pomembno to, da je na mizi vedno hrana, s katero se nažira in da je v hladilniku sveže mleko. A ravno tu se zalomi – mleko je vedno skisano in sin Fletcher (katerega fetiš je seciranje crknjenih živali), ki je pravtako eksploziven kot oče, bo med večerjo zagnal kozarec v steno in vso krivdo zvalil na mamo. In tu je še hči, ki se goni s profesorjem za telovadbo in ji je šola na zadnjem mestu.

A kljub disharmoniji, ki vlada v družini je Barb še vedno skrbna mama in ji družina še vedno predstavlja smisel njenega obstoja – biti dobra mati in dobra žena. In Casey se tule izkaže kot mojster karakterizacije. Že v prvi številki začutimo njeno stisko, njeno trud, ki ga vloži za zdrav odnos v družini, njen požrtvovalen odnos in njeno ljubezen. In tu počasi vstopa že temna plat ameriškega sna – Barb ima med kuho družbo – televizor – natančneje oddajo Leave It To A Mother, v kateri ljubka ameriška mama deli nasvete, kako biti perfektna mama, kako vzgajati otroka, kako razvajati moža, ipd. Leave It To A Mother Barb predstavlja ideal popolne matere in žene, popolne družine – z ljubko ameriško mamico se identificira in se slepi pred dejanskim stanjem, ki vlada v njeni družini. Barb je že od malega vzgojena, da so mediji tisti, ki učijo kako pravilno živeti, ki poznajo razliko med dobrim/zlim.

In tu je raznašalec mleka – zagonetni možakar, ki je še bolj zanemarjen od Vincenta, ki vsako jutro prinese mleko. In nekega jutra je Barb v sama v hiši, kjer jo zaloti mlekar...
In tu se nočna mora v predmestju komaj začne...

Risarju Steve Parkhousu je uspelo iz Caseyevega scenarija iztisniti umazano, grobo, na hipe temačno sliko, ki vdihne vsakemu kadru realističen pridih z vso umazanijo; pravtako so karakterji prežeti s svinjarijo in lažmi, s katerimi manevrirajo v svojem življenju. Veličina svinčnika je ujeta v prizorih, kjer Vincent fizično obračunava z Barb in v prizorih in v preobrazbi Barb.Leave It To A Mother predstavlja dobro protiutež v stripu – Caseyu je s tem dodobra uspelo porušiti ideal sodobne ameriške družine in z nekakšnim 'requiem for a dream-ovskim' pristopom izpostaviti dejanske probleme sodobne patriarhalne družine, ki pa jih ne srečamo samo v Ameriki, temveč je takšnih družin zaradi socialne in ekonomske stiske vedno več.



Parkhouse in Casey sta uspela zgraditi trdno fabulo, ki nam lepo prikaže od kod izvira vso nasilje v družini in kaj je tisti vzrok, ki botruje vedno večjemu številu člankov v črni kroniki...

• Bi radi shujšali?
• Si želite postavnega in zapeljivega telesa?
• Ste v svojem življenju nesrečni in ste siti večne krivde ob žretju Big Maca?
• Hočete biti zvezda, v centru pozornosti, želite postati attention whore?
• Evo, tule je revolucionarna preizkušena dieta, ki vam bo omogočila da uresničite (ameriški) sen! Klikni na spodnji ReceptTM!

KLIKNI! KLIKNI! KLIKNI! KLIKNI!
LE EN KLIK VAS LOČI DO VAŠEGA NOVEGA VITKEJŠEGA ŽIVLJENJA!


Priporočam!

Spektrum

Novi slovenski (S)trip

Poleg Breznikovega prvenca Deja Vu (nastal na podlagi štorije Utopija Aleksandra 'Quattra' Hropot) smo Slovenci pridobili še nov album Mateja Lavrenčiča poimenovan Male črne skrbi (cena v maloprodaji je 1.600 SIT). Več tukaj.



Pa še Urban Breznik:

Drobtinice v Sredo...

Večer preživljam ob poslušanju 'ISIS – Panopticon' in 'The Mercury Program' ter prebiranju intervjujev z Grant Morrisonom. Najbolj zanimiv je ravno intervju, ki se dotika njegovega dela 'The Invisibles', katerega zajeten kos sta brata Wachowski lepo izkoristila v svoji trilogiji Matrica. Škot Grant, ki je po trinajst ur na dan pisal kot zmešan, aktivno potoval in zbiral podatke o skrivni združbi, se udeleževal raznih ritualov in žretja halucogenov in ostalega sranja je na koncu izvisel. Vso smetano sta pobrala Brata, ki sta na nekogaršnjem švicu zaslužila preveč. No ja, tako gre to danes. Nekdo vedno (po)puši. A dovolj je, da vsaj vemo odkod prihaja Matrica. A pred Matrico obstaja še Akira, Ghost In The Shell, Biblija, publikacija Stražni Stolp...

_______________________________________

Ravnokar sem sredi prebiranja mange Monster in pri koncu Cringeleyeve knjige Naključni Imperiji, ki pošteno razmesari Bill Gatesovo podobo in čudovito predstavi začetke prvih operacijskih sistemov, prvih mikroračunalnikov, PCjev, prvih poslovnih aplikacij (preglednic, baz podatkov), vzpon (in padec oz. stagnacijo) modrega velikana IBM,... Odlično čtivo za vsakogar, ki ga zanimajo začetki informacijske dobe.

_______________________________________

Drugače premišljujem o krivuljah, natančneje – o ženskih krivuljah. Seksal že nisem kar precej časa in trenutno bivam s cimro, ki mi postaja vedno bolj všeč. Takole gre ta zgodba: sediva v kuhinji, pijeva kavo in meni pogled uhaja k njenim ustnicam, očem, majici,... Zavzdihnem (tako da me ne sliši) in pogledam skozi okno. Brezciljno pogledujem in se prepuščam notranjemu hrepenenju. Seksualni impulzi so premočni. Vedno bolj se naslajam nad njenim telesom in to do te mere, da že počasi vključujem domišljijske elemente med preprostim pogovorom. Ko končno odidem v sobo, se zamislim, oblečem in odidem na sprehod, kjer nisem sam – tam je še več 'krivulj', ki se predajajo joggingu, ki hitijo iz službe, faksa, avtobusne postaje,... preveč jih je. In vsak moj čut je na preži. Če je le mogoče ujamem pogled in predam sporočilo. A v istem trenutku se zabremzam, saj ponavadi tega ne počnem. Jebi ga, potreben sem. In nenadoma nobena krivulja ni več tako napačna...

_______________________________________

"Interna I."– samo za blonTne" - Nekdo, ki je blonT, rad je slamo in za seboj pušča sledi. Nekdo, ki je blonT, ne mara ponavljajočih for. Nekdo, ki je res blonT, se je odpovedal krofom iz Lendave. Ta nekdo (ki je, mimogrede, blonT) je do nedavnega oboževal krofe iz Lendave. Aja, ta nekdo, blonTni, ne mara sladkorja v prahu, ki se nabere okoli ustnic, ko zagrizeš v krof...
"Interna II." - Prijateljica se v ponedeljek vrne iz Avstralije (zabičal sem ji, da mi nabavi kakšen strip). Tja se je namenila poslovno. Ona obožuje krofe, pa čeprav je blonT ;)

_______________________________________

Women In Refrigerators

Gail Simone, avtorica raznih stripov (Birds Of Prey, Action Comics, Killer Princesses, Deadpool, Agent X, Simpsons), se pizdi nad industrijo, češ, da ni dobro biti ženska v superherojskih stripih. Izdelala je seznam ženskih likov, ki so bile brutalno pokončane (posiljene, razrezane,...).

Simone, ki s tem seznamom pljuva v oči šovinistično naravnani industriji, pa bo postala tudi prva ženska v zgodovini, ki bo spisala nekaj cifer Supermana. Več tule.

Vse doslej je bil Superman v dometu moških piscev in je že davno prerasel prastaro superjunaško strukturo – za primer naj navedem Steven Seaglovo grafično novelo: 'It's A Bird'.

Gail Simone bo s prevzemom Supermana počasi odtalila led in izstopila iz hladilnika. Še en obetaven projekt je All Star-Superman, ki ga bo risal Frank Quietly po Grant Morrisonovem scenariju (WE3).

A Gail ni edina. Vertigov najmočnejši adut: HellBlazer bo z januarjem 2006 prvič John Constantina prepustil krimi pisateljici Denise Mina, ki se bo predstavila z zaključeno zgodbo postavljeno na Škotsko. Več na Zoranovem Bloggu.

Začel sem....

Vse skupaj bolj za hec, a vseeno, skušal bom biti kar se da dosleden pri objavljanju. Čeprav se sprašujem komu naj bi to bilo namenjeno. Dnevnika nisem pisal že od hmmmm.... leta 95 (tu nekje), saj sem postal len (sem še vedno) in se mi ni dalo več pisati.

Zadnje čase sem razmišljal o nekakšnem dnevniku, ki bi bil zastavljen drugače. Vanj sem hotel vplesti fikcijo z vsakdanjostjo. Torej to sploh ne bi bila moja osebna doživetja, no ja, delno, temveč bi nastajale nekakšne zgodbe, štorije, ki bi vseeno vlekle neko rdečo nit skozi dnevna doživetja in občutenja. OK, umislil sem si celo nekakšno bukvo v katero bi na slepo pisal kar mi pač pade na pamet - ta 'bukva' ima naslov Vrelišče, a to ni ta spletni kotiček, ampak popisani listi papirja, katere bi nato naključno razporedil. No - takšen je namen vrelišča in tako bo tudi zastavljen ta spletni b(r)log. Miselne peripetije, nekaj arabesk, mesarjenja, blefiranja, kvazi filozofiranja, nerganja, ščepec magije in spektroskop je tule.

Dobrodošli.

Strip-Tease #01: Watchmen

Pisec / Risar: Alan Moore / Dave Gibbons
(1986-1987, 12 številk, DC Comics)

Blef: Mortis


MOOROV MINDFUCK

Alan Moore je danes med najbolj cenjenimi stripovskimi pisci. Njegova dela so razpoznavna, oboževana in nenazadnje kultna. Britanski pisec se prvič pojavi kot urednik fanzina Embryo daljnega leta 1970. Peta cifra Embrya vsebuje prvo (in zadnjo) številko ZF stripa 'Once There Were Daemons'. Do leta 1980 spiše in izriše kar nekaj stripov objavljenih v različnih fanzinih in stripovskih revijah pod psevdonimi Curt Vile in Jill De Ray, nakar se pojavijo njegove zgodbe v stripu Dr. Who (#35-38, 40-43) z Davidom Lloydom. Njegove krajše zgodbe začno objavljati pri ugledni britanski stripovski založbi Egmont Fleetway v svojem paradnem konju 2000 A.D. Alan Moore je do leta 1984 že spisal ogromno zgodb, sodeloval pri različnih založniških hišah (Marvel, Dark Horse), izdal single s svojim bendom 'Sinister Ducks', ki je vseboval dva komada: 'March of the Sinister Ducks' in 'Old Gangsters Never Die'. Notranji 'booklet' je vseboval 8 stranski strip 'Old Gangsters Never Die'. Pri tem projektu si je nadel psevdonim 'Translucia Baboon’.

Alan Moore Dave Gibbons

Leta 1984 se pojavi pri ameriški založniški hiši DC Comics in prevzame moč peresa nad stripom, ki je počasi tonil - Swamp Thing (prva številka nastane leta 1972 -Len Wein/Berni Wrighston); le-ta omogoči Mooru ogromno manevrskega prostora. Risarja Stephen Bissette in Rick Veitch z Moorom ustvarita nekaj nepozabnih številk. Nekatere izmed njih so: The Anatomy Lesson, A Time Of Running, By Demons Driven in - meni osebno - izjemna številka The Sleep Of Reason v kateri se Moore izkaže za vrhunskega pisca. Swamp Thing se dvigne iz povprečnosti in o njem se začne govoriti. O tem je pričala tudi prodaja. Leta '85 se zgodi Miracleman (Eclipse Comics), ki zopet potisne strip naprej ter z njim že zapluje proti resnejšim vodam. Končno se stripovska industrija sooči s poštenim viharjem, ki ga prinese Watchmen leta '86, ki je namenjen tokratnemu opisu. Alan Moorov opus obsega ogromno odličnih del. Tu bi naštel le nekatere izmed njih: zgoraj omenjeni Miracleman (Watchmen v kali), The Ballad Of Halo Jones, Batman: Killing Joke, V For Vendetta, Twisted Times, Skizz, A Small Killing, Brought To Light, From Hell, Promethea, Glory, Tom Strong, Top Ten...

SUPERJUNAŠKA DEKADENCA

V današnjih stripovskih herojih že zasledimo motive v psihološkem ozadju, njihove dileme ob soočanju s svojo superjunaško osebnostjo, smo priča globljim osebnostim in nekatere izmed njih se že prevesajo v shizofrena stanja. Če bi se znašli na slovenskih tleh...emmm -- na slovenskem nebu, bi bili priča masovnemu navalu na $miljanove instant-delavnice osebnostne rasti. Morilska prodaja $-manovih junaških 'turbo-ego-zuppaa-pump' 'kazet' bi strmo narasla. Nebo bi preplavile leteče razustniške samosugestije podkrepljene s krepkimi TUC-TUC-TUC rifi in od poslušanja le-teh bi verjetno tudi sami poleteli, odleteli. No, saj ne. A leta 1984 je bilo drugače. Ameriški strip se je izogibal superjunakom, ki bi imeli psihološke probleme, ki bi delovali po nekem globljem etično-moralnem kodeksu, imeli širši spekter človeških emocij in bili politično nekorektni. Vse naštete mezge je bilo le toliko, da je upravičilo zgodbo - skoraj nič. Nekje še manj. Ta črno-bela delitev na dobro in zlo je bila kot taka stripovski superherojski postulat - trdno zasidrana v superherojskem kozmosu. Ti so posedovali supermoči s katerimi so reševali svet pred prihajajočo super-pogubo in basta. Jebeš vest in jebeš krivdo, kaj ti sploh bo, če obvladaš 'super power kick' in 'vatreni pogled' (čeprav bi vseeno izpostavil nekaj junakov, ki so v času cenzure (CCA) imeli jajca, da so celo razmišljali: Spider-Man, v nekaterih primerih Superman, Batman. In, mimogrede, ravno CCA-Comics Code Authority – stripovski Veliki Brat - je bila tista, ki je avtorjem omejevala svobodo pri ustvarjanju. Ta Super-limonada za otročaj je postala pusta, siva in vedno bolj najedajoča. Starejši bralec se enostavno ni mogel predati zgodbi. A ne razumeti napak, to ni obsojanje, saj so stripi navsezadnje v otrocih in mladini prebujali čudenje nad svetovi in jim celo oblikovali moralni čut. Le za bralca z večjim apetitom je bilo vse manj prostora. In tu vstopi Watchmen. Alan Moore in ilustrator Dave Gibbons obrneta stripovsko industrijo na glavo. Ves stripovski mainstream s svojo trenutno super-navlako se pogrezne. O Watchmenu se govori, o njem se polemizira, Watchmen postaja kult, rodi novo sceno, vrže novo luč na stripovsko (sub)kulturo. Kaj je porušilo tako trden koncept, ki se je ustoličil v več kot petdesetih letih? Najprej so tu netipični superjunaki, saj ne spadajo v 'übermenschlichovsko' kategorijo, nak, to so navadni ljudje, ki so se v nekem trenutku svojega življenja znašli v kriznih, stresnih situacijah. Kostumi in maske se v njihovih življenjih znajdejo nenamerno, nekateri so celo prisiljeni spremeniti identiteto. Tudi nesreče, v katere zapadejo, povzročijo spremembo v mišljenju in samovpraševanje o smislu svojega namena, obstoja.

RECIKLAŽA LEGEND

Gibbons in Moore sta pri sestavljanju koncepta prišla na idejo, da bi v svoji zgodbi uporabila že obstoječe karakterje, ki pa so že prešli v pozabo. Zaprašene junake, katere je ustvaril oz. soustvarjal Steve Ditko (poleg Stan Lee-ja sokreator Spider-Mana), sta malenkostno predelala, jim vdahnila svežino in postavila v nov prostor. Blue-Beetle, The Question, Captain Atom, Thunderbolt so imena ki nam ne povedo dosti, a marsikateremu ameriškemu stripovskemu navdušencu prebudijo nostalgične občutke. Ti liki (ki so nastali pri Charlton Comics, a je DC kasneje odkupil pravice zanje) so bili nekakšna osnova, seme iz katerega so vzkalili novi, kanček predelani. Rorschach (eden izmed najinteresantnejših karakterjev) je nastal iz Ditkojevega Mister A, Captain Atom postane Dr. Manhattan, itd. Novo izpeljani liki so logična posledica Moorovega gnetenja teh obstoječih karakterjev.


KOMEDIJA IN TRAGEDIJA

Zgodba se prične z umorom superjunaka, a to je le prvi, kdo bo naslednji? Outro v katerem spoznamo umorjenega heroja 'The Comedian-a', nato Roschacha na kraju dogodka, njegova opazovanja, ki si jih beleži v dnevnik (pomemben faktor, predvsem na koncu), postavi temelje, zgradi močno strukturo in idejo iz katere zgodba kasneje raste. A to ni vse, večplastnost zgodbe se kaže v strukturi sami. Sekvencioniranje dogodkov ni skoraj nikoli enodimenzionalno. Paralele so boleče očitne. Mikrokozmosi, ki so tako mojstrsko vstavljeni, so vredni ponovnega prebiranja in poglabljanja v določene dele. »Tales of the Black Freighter« je ena izmed teh paralel. Ta strip o piratski ladji, ki 'žica' nove pirate za plovbo v Pekel se v originalu pojavi l. 1960. Kot podzgodba, ki koherentno tvori paralelo z glavno zgodbo (in tudi sama zase je mojstrstvo brez primere), se pojavi v tretji številki Watchmena. Moorov pronicljiv občutek za psihologijo maskirancev seže v same korenine in ničesar ne prepusti naključju – popolna kontrola nad vsemi plastmi zgodbe vzbudi strahospoštovanje in čudenje. Kadriranje je zopet zgodba zase, tako elastičnih, fluidnih prehodov preko teksta, dialogov, slike, barv in postavitve stripovski svet še ni videl. Risba narekuje tempo tekstu in obratno. Ta dihjemajoča notranja ritmika sili k razmišljanju, sestavljanju koščkov, ki tvorijo večjo sliko. In ti mikrokozmosi, podani skozi več facet, so hkrati tudi kontrapunkti (v primeru Adriana ki izjavi »Troubled by dreams lately, of swimming towards« in takoj zatem »No, it doesn't matter, it's not important!«. Tu lahko razberemo, da gre za Adrianove sanje, za njegovo plavanje proti ladji 'Black Freighter' (hkrati preko zgodbe 'Black Freighter' orisuje njegova notranja stanja, a ne samo njegova – tudi stanja vseh ostalih). In tudi v resničnosti je Adrian na poti v pekel (znotraj samega sebe).

<-- Slika1. <-- Slika 2. <-- Slika 3.

Slika 1 - Aleksander Veliki je Adrianova inspiracija za njegov utopični imperij.
Slika 2 - Tales Of A Black Freighter - Zgodba v zgodbi; pomemben del pri sestavljanju mozaika.
Slika 3 - Dr.Manhattnov odmik na Mars nam na pretresljiv način omogoči vpogled v delovanje njegovega miselnega ustroja in zavesti. Še eden (izmed mnogih) vrhuncev v zgodbi.

Teme, v katerih kar mrgoli referenc na hladno vojno, destrukcijo v Nagasakiju, na vprašljivost absolutne politične moči, o zatajenih seksualnih frustracijah, socialnih, ekoloških, moralnih, filozofskih dilemah, so zopet svet zase. Rorschachovo otroštvo, Dr. Manhattnovo dojemanje stvarstva in iskanje svojega smisla na Marsu, Adrian Veidtova obsedenost z močjo, znanostjo in zagledanostjo vase, prepletanje simbolike, prepoznaven okrvavljeni 'smiley' in še ogromno drugih (pod)zgodb, ki se na koncu zlijejo v vrhunski zaključek (trafikar, prodajalec ur, deček ob hidrantu, ki prebira strip,...) skupaj tvorijo razburljivo potovanje po bralčevem lastnem umu. Opisovanju same zgodbe sem se izognil namerno, saj je Watchmen take sorte delo, za katerega je bolje, da veš čim manj. Presenečenje je toliko večje... in slajše ;)

KAJ SLEDI?

Naslednje leto (2005) izide film Watchmen pod režisersko taktirko Darren-a Aronofsky-ja ( (Pi, Requiem For A Dream)! Komentar ni potreben, saj če filma poznate, potem se boste strinjali, da je ideja v pravih rokah. Osebno nestrpno pričakujem Dez Vylenz-ov dokumentarec 'THE MINDSCAPE OF ALAN MOORE', zgodbo Northamptonskega magusa, ki je bil premierno (če se ne motim) predvajan oktobra 2003 na filmskem festivalu v San Franciscu.

Kasnejši pripis: Daren Aronofsky se je odpovedal režiji, saj je prišlo do nekaterih zapletov in njegovo vlogo je prevzel Paul Greengrass.


<-- MINDSCAPE OF ALAN MOORE

POST MORTEM

Še dolgo zatem, ko odložite strip, bo Watchmen odmeval, izzival, grizel in vrtal znotraj vas. Zagrizel je v Batmana tri leta kasneje in ga poslal v PB Arkham, Črno Orhidejo (Black Orchid) leta 1991 brutalno umori; ostali superjunaki obnemijo, saj se je največja katastrofa usula nanje – bojijo se lastnega izumrtja, izumrtja njihove super vrste (superjunaškega žanra), za katero so se borili ve te dekade in kar je še huje – katastrofa je prišla od spodaj, od tistih nad katerimi so leteli. Nekaj je bilo potrebno storiti, morda vsaj malo odrasti?
Skratka – MINDFUCK!

STRIP-TEASE #02: HellBlazer & Vertigo

Pisec / Risar: Jamie Delano / John Ridgway
(1987- , #01 - 02, DC Comics)

Blef: Spektrum (nov.2004)


Opozorilo: prihajajoči film Constantine (2005) v katerem bo Keanu Reeves igral Johna Constantina nima nobene zveze s tem Constantinom. Resda je 'holy-wood' imel svete namene s predelavo stripa v film, a njihov John ima črno čupo, je plastično umeten, vidi duhove, je AMERIŠKI okultist, je... ehmm, pač, 'badassmuthafucka'. Pazite se ga! In sodeč po Warren Ellisovih besedah, ki je spisal 11 cifer Hellblazerja, je scenarij poln lukenj in plehek (dobil ga je v vpogled). Poleg tega si je režiser zamislil, da sploh ni vredno omenjati Jamie Delanoja in Garth Ennisa, ki sta Johnu preko peresa vdihnila dušo. In kdo je ta skrivnostni režiser? Eh, ni vreden omembe...


SOME SUPER-SMALL HISTORIC FACTS...

Kako naj bi se identificiral s Spider-Manom, Capt. America, Hulkom, X-Meni, Supermanom in ostalimi 'superjünci'? No ja, v mrtvi opitosti bi si še zaželel, da bi imel kakšne moči, s katerimi bi lahko nategnil in podaljšal 'kito' (kot jo lahko Reed v Fantastic Four), a to je samo skrita želja in na zaprašeni polici leži najnovejši 'ultimate fantastic penis enlargement' – deereeekt iz ebaya! Ne, ne morem se – eno so otroški svetovi v katerih čudenje nadomesti cinizem, drugo je sivi vsakdanjik v katerem malce starejši in še starejši ter upokojenci svoje superjunaštvo nadomestijo z viagro, testosteronom, pornografskimi revijami, internetom, cvilečimi gumami, s pisanjem inteligentnih rekov na vrata javnih stranišč, s sodomo in gomoro in drkaškimi maratoni.


No ja, če dobro premislim, se ne čudijo samo otroci. Pustimo cinizem na strani. Navsezadnje v superjunaških stripih za mlajšo populacijo ni besedic na F, K, P, in ti superheroji v otrocih sprožajo domišljijo, jih celo poučujejo in jim na nedolžen, naiven način prikazujejo razliko med slabim in dobrim (Alan Mooru uspe ustvariti strip Tom Strong, ki vse te elemente vsebuje: čudenje, močan občutek za pustolovščino, lahkotnost dialogov, humor, retro občutek, ki pa je posodobljen in že prva cifra Tom Stronga (izhaja pri America's Best Comics) je tako sveža, rahlo obarvana z Jules Vernom, da je bila razglašena za najboljšo prvo številko – Best First Issue. Nastanek Tom Stronga je dobesedno 'mavričen'.

Tom Strong - Legendarna prva številka, ki ne odide iz spomina. Alan Mooru je ponovno uspelo vdihniti nedolžni šarm iz Zlate stripovske dobe.

In tu je Superman, ki je v Ameriško zavest vstopil nekje pred drugo svetovno vojno (1983), to je bila prva doba stripa, v drugo dobo (v poznih petdesetih) vstopi DC z revitalizacijo Supermana, Batmana in ostalih ter nastanek Marvela v 1961 z Fantastic Four (predtem znan kot Timely Comics ustanovljen v 1939), tretjo mejo zarisujejo nekateri z Frank Millerjevim Daredevilom oz. Alan Moorovim Marvelmanom v osemdesetih.

Frank Millerjev Daredevil od 151 cifre dalje predstavlja prelomnico med drugo in tretjo dobo ameriškega stripa.

Tudi Moorov Miracleman štejemo za prelomno obdobje.


To so bili začetki, prvi opozorilni znaki, da se strip prebuja iz svojega okostenelega sna. V 80-ih in začetku 90-ih smo bili priča mračnejšemu postmodernizmu in z Gibsonovim Neuromancerjem se v stripu pojavi močan kiberpanskovski pridih. V četrto dobo ameriškega stripa po mojem mnenju vstopimo s pojavom Vertiga, o katerem nekaj vrstic dalje.

Superman - čudežni deček iz Kryptona je hitro postal ameriški simbol (pojavi se celo na poštnih znamkah) in tako je še danes. DCjev 'novi' Superman je zrelejši, temačnejši in večplastnejši. V času nastajanja tega članka je v Ameriki že na policah 208 cifra, ki jo 'obdeluje' Brian Azzarello (100 Bullets) in izrisuje Jim Lee. Zgodba je privlačna, Superman je posodobljen in prirejen za moderne čase, se lepo vklaplja v sodobno družbo in skupno vzeto predstavlja zelo dobro bralno izkušnjo. Komik Seinfield se z animiranim Supermanom druži, posluša njegovo tarnanje in se krohota njegovi naivnosti. Supermana vidimo v drugačni luči – skozi drugačno oko, oko komika ;).Tako je danes. In čeprav pričujoči tekst na hipe smrdi po zagrenjenem cinizmu, še to ne pomeni, da preziram superjunaštvo. Saj ne, a za starejši stripovski kader je bila v tistem času suša. Vsenaokoli le maske in pajkice, revitalizacija superjunakov je bila krvavo potrebna – in to za vse generacije; hvalabogu se lahko Slovenija pohvali s svojim Disneyem - Miki Mustrom, Lavričem, Kociprom, Bertoncljem, Stripburgerjem in Mladino ter Bonellijevo serijo stripov v odličnem 'južnem' prevodu: Zagor, Marti Misterija, Dylan Dog, Nathan Never, Alan Forda, itd. S superjunaki je danes povsem drugače.


Prva številka Batmana, pred kratkim ukradena; ne vprašajte koliko je vredna.



*

John Constantine vstopi v svet stripov daljnega leta 1987 (predtem se je pojavljal le kot nekakšna senca v stripu Swamp Thing), kar je posledica DC-jevega premlevanja koncepta, ki naj bi prevetril trenutno stripovsko sceno v Ameriki. Šest let kasneje ('93) se rodi DC-jev novi oddelek VERTIGO, ki se je specializiral za izdajo 'drugačnih' stripov, stripov in grafičnih novel, ki močno odstopajo od zakoličene superjunaške sheme.

Hellblazer, Swamp Thing vol. 2, Animal Man, V For Vendetta, Shade-The Changing Man in ostali so skrbno pripravili teren, ugnetili drugačno pokrajino, ki je vsebovala polno pasti v obliki osebnih psiholoških dram za prihajajoče protagoniste. DCjev univerzum dobi novo razsežnost, ki pa se ni ujemala z že obstoječo. Superjunaki, razen nekaterih izjem: Batman, Black Orchid, ki občasno pokukajo v Vertigov kozmos, so z novodonošenčkom nekompatibilni. Kajti v tem nesterilnem svetu vladajo bolezen, smrt, odpadki, izgubljeni ideali, zamašeni odtoki na straniščih, smrad postanega urina, zlorabljeni otroci, itd. Novi protagonisti živijo v njem, čutijo iste strasti, čustva in bolečino kot ljudje, se starajo in tudi umrejo, ker so ljudje. Da, umrejo, zblaznijo ali pa so brutalno umorjeni. Misel na pobeg jim ni tuja, samomor je za nekatere vedno bolj privlačna opcija. Kasnejši Preacher (Garth Ennis) in Transmetropolitan (Warren Ellis) sta lep primer zaključene serije. Zgodba je dokončana – ima začetek in svoj konec. In prav je tako.

Na začetku... Danes...


Constantin v vsej svoji (kompleksni) lepoti :)


S to novotvorjeno sfero in njegovimi protagonisti se lahko (končno) celo identificiramo.
In ravno Hellblazer je tisti, ki radikalno vstopi v ta neraziskani teren.

DCjev oddelek Vertigo - alternativa tipično ameriškim superjunaškim stripom.

Tu ni nikakršnih izmišljenih svetov, v katerih očitno ni potrebno opravljati straniščnih zadev, ne, tu je London v poznih osemdesetih s svojim utripom, s svojo underground sceno, s svojimi pubi, z angleško patriotsko gologlavostjo, ki ob nacejanju in vzklikanju »oi, oi, oi« svoj patriotizem izživlja na Londonskih ulicah, pedrih, in se hkrati glasno prepira o najljubšem nogometnem moštvu. Tu je Thatcherjeva, tipična angleška politična mora, tu je pank, uporništvo, droge, fuk, kri in sperma oziroma dosti krvi in še več sperme ter seveda magija. Aleister Crowley je tu ustvaril kult, zasejal Telemo in prvič zaslutil Thotha. V teh porodnih krčih tretje stripovske dobe so prihajale nove ideje, novi pisci, ki so prav tekmovali v 'odfukanih' idejah. Naj samo omenim škota Grant Morrisona, katerega 'odfukanizem' si zasluži prav poseben esej. Ni kaj, devetdeseta so bila zelo burna, polna eksperimentiranja s stripom in grafičnimi novelami. In danes ni nič drugače, le ideje so se malo umirile, stekle s tokom, se nekako ustalile. 'Odfukanizem' je še vedno tu, a za moje pojme znosnejši (to ne velja za Grant Morrisona ;)). Vertigo je lani ('03) praznoval svojo deseto obletnico 'peresa in risbe na robu'. In za seboj ima nekje 150 serij (verjetno lažem, a nekje toliko jih poznam). Letos decembra bo Hellblazer stopil v dvestoto cifro! Čestitke, upam le, da jih bo vsaj še toliko. Moje mnenje: Vertigo (še vedno) ostaja najboljša stripovska založniška hiša čez lužo poleg vedno boljšega Avatarja (o katerem drugič). Marvelov oddelek MAXX je nekaj podobnega Vertigu (a tudi o tem drugič) Aha, Vertigo ima nekaj skupnega s Hitchcockovim Vertigom. Kaj le? To prepustim vam ;)


MUMUS... MACUS... SODDIN' WHAT?

Je kdo slišal za punk skupino v poznih 70-ih MUCOUS MEMBRANE? Verjetno ne. Nekateri kritiki so jo oboževali in ji v hipu pripisali kulten status. Ne toliko zaradi zajedljivega punkovskega rifanja samega temveč zaradi skrivnostnega angleškega pevca vedno zavitega v dim. Zanj so se širile govorice, da je Crowley svoje dobe, le bolj zahrbten, za nekatere je bil skoraj svetnik, poln karizme, utelešenje poguma in človečnosti. Spet drugi, ki ga osebno poznajo, trdijo, da je druženje z njim nevarno. A daleč najboljša izjava je izjava njegovega očeta, ki se ob omembi svojega sina le kislo sprdne in s prezirom sikne: »John je slepar, ceneni in kičast slepar!« In prav ima, a prav imajo tudi vsi drugi.

Ponošen, izpran, umazan plašč in Silk Cut 'meka kutija' – zaščitni znak Johna Constantina, razvpitega angleškega okultista, ki je dve leti preživel v smetnjakih zaradi neuspelega poskusa eksorcizma. Okultist, ki je naredil napako zaradi zagledanosti vase in svoje arogance, je zdaj ujetnik tistih, katere je izdal. Preganjan z dušami umrlih, kateri težijo njegovi vesti, skuša neprestano pobegniti pred njihovimi prozornimi obrazi. Temačni rituali, obsesije z okultizmom, seksualnostjo, žrtvene mačke, punk v vsej svoji grobosti, Silk Cut, sile podzemlja, strast, temačna preteklost, preganjavica z duhovi umrlih, vse to je J.C. – in še veliko več. Stephen King, Clive Barker in Aleister Crowley na steroidih. John Constantin je 'bastard', je simbol antijunaštva. Ni superjunak, je le toliko superjunaški, kolikor smo vsi, kadar gre za lastno rit. In ne vprašajte ga za mamo, saj vam bo hladnokrvno odvrnil (spoiler, spoiler!!!), da jo je ubil. Pa ne resno, mama je umrla med njegovim rojstvom ;).


ROOTS

Je morda Alan Moore, Constantinov oče, slutil, da bo John postal takšen underground fenomen? Zanimiv je preplet Moorove fikcije, ki je trčila skozi vrata v nekem pubu, kjer je pisec ravnokar gnetel Johnov karakter; nenadoma vstopi v lokal možakar, ki je bil kopija Moorovega umišljenega protagonista. Spogledala sta se in obiskovalec se mu nasmeji ter pomežikne. Moora je v tistem trenutku zmrazilo in potreboval je nekaj minut, da se je umiril. In John Constantin se je rodil...

Predtem Jamie Delano ni bil ravno znan. Britanski pisec, ki se je nenehno zakajal, opravljal raznorazna dela, med drugim je bil tudi taksist in nekje pri osemindvajsetih se mu je posvetilo da bi bil rad pisec, a moral je počakati še dobro leto, saj so ga uklenili zaradi zadetosti. Končno ga je nekdo predstavil Dcju in prevzel je serijo HellBlazer.

Delanova poetična proza in oster občutek za globljo resničnost, kateri ne pritičejo naši zelo omejeni čuti, se 'ustripi' v John Constantinovem HELLBLAZERJU s katerim britanski pisec pretrese vso industrijo; tako izpiljenega, subtilnega, visoko literarnega teksta v stripih nismo bili vajeni. Naenkrat gledamo skozi Constantinove oči, z njim dihamo, čutimo, vonjamo. Njegovi monologi, ki oblikujejo svet okoli njega so prodorni, trpki, na hipe surovi in predvsem živi. Delanojeva karakterizacija je brez primere. In če se prebijemo skozi prvih deset cifer, ki se usločajo pod težo vrhunske angleške proze, ko dojamemo notranji ritem, smo na konju. Zelo dobro poznavanje angleškega jezika je zatorej nadvse zaželjeno (z uporabo slovarja seveda ;)). Risar John Ridgway odlično ujame Londonsko atmosfero, temačnost v ozračju in grotesknost trpečih obrazov. V prvih treh cifrah izvemo za skrivnostno lakoto, ki se razširi po Londonskih ulicah. Ne gre za tipično lakoto, temveč za tiste vrste lakoto, ki se hrani z našimi obsesijami, z našimi odvistnostmi. In tu je Gaz, narkoman in Johnov prijatelj, ki se je ravnokar vrnil iz Indije in s seboj pripeljal roj insektov. V Indiji se namreč ni mogel upreti Sudanskemu pohabljencu (na katerega naleti), nečemu, kar je bilo v njem, izžarevalo v njegovih vročičnih očeh. Nekaj divjega, živega, pulzirajočega je strmelo vanj, ga vabilo k sebi. Sudanski mutec brez jezika ga omreži, uroči in Gaz ga vzame s seboj v najeti ščurkoplazeči apartma, kjer se na vse kriplje upira mrakobni sili, kar na koncu le zlomi njegovo voljo in takrat se odloči za eksorcizem. Tu se zatakne... Si že kdaj slišal mutca, ki želi zakričati? In ta neslišen krik razpara trup nakar se usuje tisoče insektov...

Kader ob katerem se z zadržanim dihom ustaviš...

S poznavanjem magije Gazu uspe ustekleničiti duha, a kaj kmalu se spet pojavi problem. Skušnjava je premočna. John preko namigov iz hipnoze hitro upreže svoj instinkt, ki ga vodi v Afriko na psihedeličen trip z žvečenjem neke korenine. V tej zadeti lucidnosti uvidi rešitev, ki ga pripelje do samega legla...

Papa Midnite', ki ga spoznamo kasneje, je mogočen afriški šaman-'voodooist' v New Yorku, ki vodi nelegalne podzeme igre, kjer se poraz konča s smrtjo in kjer kroži krvavi denar, je Johnov naslednji kontakt. Z njim skujeta načrt...

FRIENDLY FEAST

V drugi cifri podnaslovljeni 'A Feast Of Friends' dobimo majhen vpogled v Johnovo preteklost – v njegovo moro, ki se je zgodila v Newcastlu. Izpeljava načrta privede do odličnega zaključka, ki nas na koncu pusti odprtih ust in nam prebudi lakoto po razmišljanju. Če je mnemoth resničen na neki abstraktni ravni (kar lahko trdimo, če se poglobimo v samo idejo prvih dveh številk), potem bi si želel, da bi John resnično obstajal.

Lakota, ki vam na koncu prebudi tek po peklenski požrtiji je neznosna. Le zagrizite, pa čeprav ste vegetarijanec in se vam misel na horseburger ali zamaščeni burek še tako zelo gnusi...