Strip-Tease #01: Watchmen

Pisec / Risar: Alan Moore / Dave Gibbons
(1986-1987, 12 številk, DC Comics)

Blef: Mortis


MOOROV MINDFUCK

Alan Moore je danes med najbolj cenjenimi stripovskimi pisci. Njegova dela so razpoznavna, oboževana in nenazadnje kultna. Britanski pisec se prvič pojavi kot urednik fanzina Embryo daljnega leta 1970. Peta cifra Embrya vsebuje prvo (in zadnjo) številko ZF stripa 'Once There Were Daemons'. Do leta 1980 spiše in izriše kar nekaj stripov objavljenih v različnih fanzinih in stripovskih revijah pod psevdonimi Curt Vile in Jill De Ray, nakar se pojavijo njegove zgodbe v stripu Dr. Who (#35-38, 40-43) z Davidom Lloydom. Njegove krajše zgodbe začno objavljati pri ugledni britanski stripovski založbi Egmont Fleetway v svojem paradnem konju 2000 A.D. Alan Moore je do leta 1984 že spisal ogromno zgodb, sodeloval pri različnih založniških hišah (Marvel, Dark Horse), izdal single s svojim bendom 'Sinister Ducks', ki je vseboval dva komada: 'March of the Sinister Ducks' in 'Old Gangsters Never Die'. Notranji 'booklet' je vseboval 8 stranski strip 'Old Gangsters Never Die'. Pri tem projektu si je nadel psevdonim 'Translucia Baboon’.

Alan Moore Dave Gibbons

Leta 1984 se pojavi pri ameriški založniški hiši DC Comics in prevzame moč peresa nad stripom, ki je počasi tonil - Swamp Thing (prva številka nastane leta 1972 -Len Wein/Berni Wrighston); le-ta omogoči Mooru ogromno manevrskega prostora. Risarja Stephen Bissette in Rick Veitch z Moorom ustvarita nekaj nepozabnih številk. Nekatere izmed njih so: The Anatomy Lesson, A Time Of Running, By Demons Driven in - meni osebno - izjemna številka The Sleep Of Reason v kateri se Moore izkaže za vrhunskega pisca. Swamp Thing se dvigne iz povprečnosti in o njem se začne govoriti. O tem je pričala tudi prodaja. Leta '85 se zgodi Miracleman (Eclipse Comics), ki zopet potisne strip naprej ter z njim že zapluje proti resnejšim vodam. Končno se stripovska industrija sooči s poštenim viharjem, ki ga prinese Watchmen leta '86, ki je namenjen tokratnemu opisu. Alan Moorov opus obsega ogromno odličnih del. Tu bi naštel le nekatere izmed njih: zgoraj omenjeni Miracleman (Watchmen v kali), The Ballad Of Halo Jones, Batman: Killing Joke, V For Vendetta, Twisted Times, Skizz, A Small Killing, Brought To Light, From Hell, Promethea, Glory, Tom Strong, Top Ten...

SUPERJUNAŠKA DEKADENCA

V današnjih stripovskih herojih že zasledimo motive v psihološkem ozadju, njihove dileme ob soočanju s svojo superjunaško osebnostjo, smo priča globljim osebnostim in nekatere izmed njih se že prevesajo v shizofrena stanja. Če bi se znašli na slovenskih tleh...emmm -- na slovenskem nebu, bi bili priča masovnemu navalu na $miljanove instant-delavnice osebnostne rasti. Morilska prodaja $-manovih junaških 'turbo-ego-zuppaa-pump' 'kazet' bi strmo narasla. Nebo bi preplavile leteče razustniške samosugestije podkrepljene s krepkimi TUC-TUC-TUC rifi in od poslušanja le-teh bi verjetno tudi sami poleteli, odleteli. No, saj ne. A leta 1984 je bilo drugače. Ameriški strip se je izogibal superjunakom, ki bi imeli psihološke probleme, ki bi delovali po nekem globljem etično-moralnem kodeksu, imeli širši spekter človeških emocij in bili politično nekorektni. Vse naštete mezge je bilo le toliko, da je upravičilo zgodbo - skoraj nič. Nekje še manj. Ta črno-bela delitev na dobro in zlo je bila kot taka stripovski superherojski postulat - trdno zasidrana v superherojskem kozmosu. Ti so posedovali supermoči s katerimi so reševali svet pred prihajajočo super-pogubo in basta. Jebeš vest in jebeš krivdo, kaj ti sploh bo, če obvladaš 'super power kick' in 'vatreni pogled' (čeprav bi vseeno izpostavil nekaj junakov, ki so v času cenzure (CCA) imeli jajca, da so celo razmišljali: Spider-Man, v nekaterih primerih Superman, Batman. In, mimogrede, ravno CCA-Comics Code Authority – stripovski Veliki Brat - je bila tista, ki je avtorjem omejevala svobodo pri ustvarjanju. Ta Super-limonada za otročaj je postala pusta, siva in vedno bolj najedajoča. Starejši bralec se enostavno ni mogel predati zgodbi. A ne razumeti napak, to ni obsojanje, saj so stripi navsezadnje v otrocih in mladini prebujali čudenje nad svetovi in jim celo oblikovali moralni čut. Le za bralca z večjim apetitom je bilo vse manj prostora. In tu vstopi Watchmen. Alan Moore in ilustrator Dave Gibbons obrneta stripovsko industrijo na glavo. Ves stripovski mainstream s svojo trenutno super-navlako se pogrezne. O Watchmenu se govori, o njem se polemizira, Watchmen postaja kult, rodi novo sceno, vrže novo luč na stripovsko (sub)kulturo. Kaj je porušilo tako trden koncept, ki se je ustoličil v več kot petdesetih letih? Najprej so tu netipični superjunaki, saj ne spadajo v 'übermenschlichovsko' kategorijo, nak, to so navadni ljudje, ki so se v nekem trenutku svojega življenja znašli v kriznih, stresnih situacijah. Kostumi in maske se v njihovih življenjih znajdejo nenamerno, nekateri so celo prisiljeni spremeniti identiteto. Tudi nesreče, v katere zapadejo, povzročijo spremembo v mišljenju in samovpraševanje o smislu svojega namena, obstoja.

RECIKLAŽA LEGEND

Gibbons in Moore sta pri sestavljanju koncepta prišla na idejo, da bi v svoji zgodbi uporabila že obstoječe karakterje, ki pa so že prešli v pozabo. Zaprašene junake, katere je ustvaril oz. soustvarjal Steve Ditko (poleg Stan Lee-ja sokreator Spider-Mana), sta malenkostno predelala, jim vdahnila svežino in postavila v nov prostor. Blue-Beetle, The Question, Captain Atom, Thunderbolt so imena ki nam ne povedo dosti, a marsikateremu ameriškemu stripovskemu navdušencu prebudijo nostalgične občutke. Ti liki (ki so nastali pri Charlton Comics, a je DC kasneje odkupil pravice zanje) so bili nekakšna osnova, seme iz katerega so vzkalili novi, kanček predelani. Rorschach (eden izmed najinteresantnejših karakterjev) je nastal iz Ditkojevega Mister A, Captain Atom postane Dr. Manhattan, itd. Novo izpeljani liki so logična posledica Moorovega gnetenja teh obstoječih karakterjev.


KOMEDIJA IN TRAGEDIJA

Zgodba se prične z umorom superjunaka, a to je le prvi, kdo bo naslednji? Outro v katerem spoznamo umorjenega heroja 'The Comedian-a', nato Roschacha na kraju dogodka, njegova opazovanja, ki si jih beleži v dnevnik (pomemben faktor, predvsem na koncu), postavi temelje, zgradi močno strukturo in idejo iz katere zgodba kasneje raste. A to ni vse, večplastnost zgodbe se kaže v strukturi sami. Sekvencioniranje dogodkov ni skoraj nikoli enodimenzionalno. Paralele so boleče očitne. Mikrokozmosi, ki so tako mojstrsko vstavljeni, so vredni ponovnega prebiranja in poglabljanja v določene dele. »Tales of the Black Freighter« je ena izmed teh paralel. Ta strip o piratski ladji, ki 'žica' nove pirate za plovbo v Pekel se v originalu pojavi l. 1960. Kot podzgodba, ki koherentno tvori paralelo z glavno zgodbo (in tudi sama zase je mojstrstvo brez primere), se pojavi v tretji številki Watchmena. Moorov pronicljiv občutek za psihologijo maskirancev seže v same korenine in ničesar ne prepusti naključju – popolna kontrola nad vsemi plastmi zgodbe vzbudi strahospoštovanje in čudenje. Kadriranje je zopet zgodba zase, tako elastičnih, fluidnih prehodov preko teksta, dialogov, slike, barv in postavitve stripovski svet še ni videl. Risba narekuje tempo tekstu in obratno. Ta dihjemajoča notranja ritmika sili k razmišljanju, sestavljanju koščkov, ki tvorijo večjo sliko. In ti mikrokozmosi, podani skozi več facet, so hkrati tudi kontrapunkti (v primeru Adriana ki izjavi »Troubled by dreams lately, of swimming towards« in takoj zatem »No, it doesn't matter, it's not important!«. Tu lahko razberemo, da gre za Adrianove sanje, za njegovo plavanje proti ladji 'Black Freighter' (hkrati preko zgodbe 'Black Freighter' orisuje njegova notranja stanja, a ne samo njegova – tudi stanja vseh ostalih). In tudi v resničnosti je Adrian na poti v pekel (znotraj samega sebe).

<-- Slika1. <-- Slika 2. <-- Slika 3.

Slika 1 - Aleksander Veliki je Adrianova inspiracija za njegov utopični imperij.
Slika 2 - Tales Of A Black Freighter - Zgodba v zgodbi; pomemben del pri sestavljanju mozaika.
Slika 3 - Dr.Manhattnov odmik na Mars nam na pretresljiv način omogoči vpogled v delovanje njegovega miselnega ustroja in zavesti. Še eden (izmed mnogih) vrhuncev v zgodbi.

Teme, v katerih kar mrgoli referenc na hladno vojno, destrukcijo v Nagasakiju, na vprašljivost absolutne politične moči, o zatajenih seksualnih frustracijah, socialnih, ekoloških, moralnih, filozofskih dilemah, so zopet svet zase. Rorschachovo otroštvo, Dr. Manhattnovo dojemanje stvarstva in iskanje svojega smisla na Marsu, Adrian Veidtova obsedenost z močjo, znanostjo in zagledanostjo vase, prepletanje simbolike, prepoznaven okrvavljeni 'smiley' in še ogromno drugih (pod)zgodb, ki se na koncu zlijejo v vrhunski zaključek (trafikar, prodajalec ur, deček ob hidrantu, ki prebira strip,...) skupaj tvorijo razburljivo potovanje po bralčevem lastnem umu. Opisovanju same zgodbe sem se izognil namerno, saj je Watchmen take sorte delo, za katerega je bolje, da veš čim manj. Presenečenje je toliko večje... in slajše ;)

KAJ SLEDI?

Naslednje leto (2005) izide film Watchmen pod režisersko taktirko Darren-a Aronofsky-ja ( (Pi, Requiem For A Dream)! Komentar ni potreben, saj če filma poznate, potem se boste strinjali, da je ideja v pravih rokah. Osebno nestrpno pričakujem Dez Vylenz-ov dokumentarec 'THE MINDSCAPE OF ALAN MOORE', zgodbo Northamptonskega magusa, ki je bil premierno (če se ne motim) predvajan oktobra 2003 na filmskem festivalu v San Franciscu.

Kasnejši pripis: Daren Aronofsky se je odpovedal režiji, saj je prišlo do nekaterih zapletov in njegovo vlogo je prevzel Paul Greengrass.


<-- MINDSCAPE OF ALAN MOORE

POST MORTEM

Še dolgo zatem, ko odložite strip, bo Watchmen odmeval, izzival, grizel in vrtal znotraj vas. Zagrizel je v Batmana tri leta kasneje in ga poslal v PB Arkham, Črno Orhidejo (Black Orchid) leta 1991 brutalno umori; ostali superjunaki obnemijo, saj se je največja katastrofa usula nanje – bojijo se lastnega izumrtja, izumrtja njihove super vrste (superjunaškega žanra), za katero so se borili ve te dekade in kar je še huje – katastrofa je prišla od spodaj, od tistih nad katerimi so leteli. Nekaj je bilo potrebno storiti, morda vsaj malo odrasti?
Skratka – MINDFUCK!